Nedavno tega je pri založbi Praznine izšla knjiga Miloša Kosca z naslovom Ruševina kot arhitekturni objekt, ki je nastala na podlagi diplomskega dela, nagrajenega s študentsko Prešernovo nagrado FAin študentsko Plečnikovo nagrado. Ob avtorjevi mladosti (roj. 1986) je prav neverjetno, s kakšno suverenostjo se v knjigi sprehaja po zgodovini, filozofiji in umetnosti zahodnega sveta zadnjih nekaj stoletij. Ruševin ne obravnava zgolj kot opomin na uničenje ali obljubo izgradnje novega, pač pa predvsem kot samostojne objekte, ki živijo svobodno življenje zunaj polja uporabniških in lastniških razmerij, s katerimi je prežeta siceršnja arhitektura. Pogovarjala sva se na predvečer 600-letnice zadnjega ustoličenja Koroškega vojvode na Knežjem kamnu.

Nadaljujte z branjem→

Pred časom se je g. Jernej Prijon v članku z naslovom 5%: neodprtost trga za javno naročanje (http://trajekt.org/2013/10/18/5/) obregnil ob dejstvo, da nobena od šestih javnih investicij, nagrajenih z zlatim svinčnikom v letih 2010–2013, ni bila pridobljena z naročanjem prek javnega arhitekturnega natečaja. Avtor izračuna, da je bilo v preteklih letih manj kot 5% javnih investicij vodenih prek javnih natečajev, in zahteva, da se ta številka občutno poveča.

A podton njegove uvodne ugotovitve je drugje: javni arhitekturni natečaji očitno ne dajejo več najkakovostnejše arhitekture! Ker se je število udeležencev na natečajih v zadnjih letih bistveno povečalo, natečajev pa se udeležuje večina avtorjev, ki dobivajo večino arhitekturnih nagrad, k temu verjetno ne pripomore premajhna konkurenca, pač pa način njihovega vodenja in izbiranja nagrajenih rešitev.

Nadaljujte z branjem→

V političnih argumentacijah je velikokrat slišati krilatico, da nek ukrep prenavlja zgolj fasado hiše (torej družbe), temelje pa da pušča enako gnile še naprej. Vsem v debati je takoj jasno, kaj govorec želi povedati – po njegovem mnenju je kritizirani ukrep pač popolna neumnost, saj ne rešuje bistva problema, ampak uvaja samo kozmetične popravke. Gospodje v politiki seveda ne vedo, da se v realnem svetu, praktično pred njihovimi očmi, dogaja ravno to: množično in po vsej Sloveniji se stanovanjskim blokom, ki po sedanjih standardih ne bi izpolnjevali niti ene izmed bistvenih zahtev za pridobitev gradbenega dovoljenja, da o bivalnih pogojih sploh ne govorimo, prenavlja zgolj in izključno le fasada oziroma celo samo njena zunanja izolativna plast. Navznoter pa ostajajo ‘gnili’ še naprej.

Primer celostne prenove večstanovanjske zgradbe (http://www.studiokristof.com/projects/pr5/index.html)
Nadaljujte z branjem→

Arhitektura ne more spremeniti sveta
(Smilja Štravs, Delo Kult)

Riot Isolation Cube, Iso-Cube ali zgolj steklena kocka je nenavaden arhitekturni eksperiment, katerega avtor je mladi slovenski arhitekt Tomaž Krištof. Pred kratkim je njegova kocka dobila drugo nagrado na mednarodnem natečaju za montažna bivališča Temporary shelter housing v okviru srečanja mladih arhitektov v Antaliji v Turčiji.

Nadaljujte z branjem→

Objavljeno v Delu Kult, dne 28.6.2013, tokrat originalno besedilo in vseh 7 predmetov.

Nadaljujte z branjem→

Za začetek tega zapisa se spomnimo velikega Le Corbusierja in namečimo par njegovih misli o arhitekturi: “Arhitektura je temeljito premišljena in zaradi pretanjene urejenosti veličastna igra gmot, umeščenih v svetlobo.” “Ni umetnosti brez čustva, ni čustva brez strasti.”  “Arhitektura je skulptura.” “Arhitekturni elementi so svetloba in senca, stena in prostor.” “Arhitektura – čista stvaritev duha.” (prevod: F. Košir)

Osrednja tema arhitekture, so govorili modernisti, je prostor. Arhitekturni prostor ustvarja njegov ovoj. Ovoj je torej sredstvo, s katerim ustvarimo mase, zajamemo svetlobo, mečemo sence, opredelimo volumen. Arhitektura je tisto višje, kar nastane kot seštevek in zmnožek vsega, tisto skorajda neizrekljivo. Pomembno se je spomniti tega, preden se končno premaknemo k naši temi.

Le Corbuser je namreč zdaj passé. Ne govorim zgolj o stilu, tega nam niti ne rabi biti žal, so padli že boljši in smo preživeli. Passé je, ker povzdiguje arhitekturo nad golo utilitarnost, ker verjame v njeno sporočilno moč, ker jo postavlja na piedestal največjih stvaritev človeka. Namesto tega je sedaj na pohodu filozofija, ki je modernistični ‘form follows function‘ prelevila v ‘no form – just function‘. Kaj na pohodu, celotno področje našega ustvarjanja je že zavzela! Ta filozofija nam govori: zunanji svet je neprijazen, mrzel ali prevroč, naprave nam ustvarjajo optimalno klimo v notranjosti, to klimo je potrebno ohraniti čim bolj – in šele tukaj nastopi arhitektura. Arhitektura je ovoj, ki varuje notranji svet pred zunanjim. Še raje, arhitektura je ovoj, ki varuje notranjo klimo pred zunanjo. Nič manj in predvsem nič več. Ovoj, ki je bil še pred desetletjem ali dvema zgolj sredstvo, je zdaj postal cilj sam po sebi. Arhitekti zdaj ne smemo več stremeti k svetlobi in prostoru, k masam in oblikam, ampak k energetski varčnosti, trajnostni gradnji, debeli izolaciji.

Nadaljujte z branjem→

Natečaj za NUK II sem delal tudi sam. Po oddaji naše rešitve se mi je zgodilo, kot se mi zgodi vedno – zaljubljen sem bil vanjo. V mislih sem se sprehajal po njenih prostorih, občudoval njeno obliko, počel pač vse te stvari, ki jih od nekdaj počno zaljubljenci. Potem so prišli rezultati in istočasno tudi objavljena rešitev na strani zbornice. Povsem rutinsko sem pričakoval neizmerno razočaranje nad izborom žirije. A zgodilo se mi je nekaj, kar se mi doslej še ni nikoli – zaljubil sem se v zmagovalno rešitev!

Nadaljujte z branjem→