Ilka in Andreas Ruby sta ob članku v katalogu, ki je pospremil na pot razstavo šestih slovenskih birojev pod skupnim imenom Six-pack, objavila fotografijo balkonov tipičnega stanovanjskega bloka iz 60ih let v Ljubljani. Vsak stanovalec si je balkon preuredil po svoje in slika prikazuje, vsaj tako smo bili prepričani do tedaj, stihijsko podobo neurejenih in neusklajenih individualnih posegov na skupni fasadi objekta. Mini črne gradnje, tako rekoč.

Ilka in Andreas Ruby, fotografija ob članku
“Why Ljubljana, of all places?” v publikaciji Six-pack

Nadaljujte z branjem→

V tem trenutku je na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo vpisanih 1177 študentov dodiplomskega študija. K tej številki lahko prištejemo še približno 300 študentov arhitekturne smeri mariborske Fakultete za gradbeništvo in verjetno kakšnih 100 slovenskih študentov, ki so arhitekturo vpisali na tujih fakultetah. Vprašanje se postavlja kar samo od sebe: kaj bodo vsi ti ljudje v prihodnosti delali?

Nadaljujte z branjem→

Nedavno tega je pri založbi Praznine izšla knjiga Miloša Kosca z naslovom Ruševina kot arhitekturni objekt, ki je nastala na podlagi diplomskega dela, nagrajenega s študentsko Prešernovo nagrado FAin študentsko Plečnikovo nagrado. Ob avtorjevi mladosti (roj. 1986) je prav neverjetno, s kakšno suverenostjo se v knjigi sprehaja po zgodovini, filozofiji in umetnosti zahodnega sveta zadnjih nekaj stoletij. Ruševin ne obravnava zgolj kot opomin na uničenje ali obljubo izgradnje novega, pač pa predvsem kot samostojne objekte, ki živijo svobodno življenje zunaj polja uporabniških in lastniških razmerij, s katerimi je prežeta siceršnja arhitektura. Pogovarjala sva se na predvečer 600-letnice zadnjega ustoličenja Koroškega vojvode na Knežjem kamnu.

Nadaljujte z branjem→

Pred časom se je g. Jernej Prijon v članku z naslovom 5%: neodprtost trga za javno naročanje (http://trajekt.org/2013/10/18/5/) obregnil ob dejstvo, da nobena od šestih javnih investicij, nagrajenih z zlatim svinčnikom v letih 2010–2013, ni bila pridobljena z naročanjem prek javnega arhitekturnega natečaja. Avtor izračuna, da je bilo v preteklih letih manj kot 5% javnih investicij vodenih prek javnih natečajev, in zahteva, da se ta številka občutno poveča.

A podton njegove uvodne ugotovitve je drugje: javni arhitekturni natečaji očitno ne dajejo več najkakovostnejše arhitekture! Ker se je število udeležencev na natečajih v zadnjih letih bistveno povečalo, natečajev pa se udeležuje večina avtorjev, ki dobivajo večino arhitekturnih nagrad, k temu verjetno ne pripomore premajhna konkurenca, pač pa način njihovega vodenja in izbiranja nagrajenih rešitev.

Nadaljujte z branjem→

V političnih argumentacijah je velikokrat slišati krilatico, da nek ukrep prenavlja zgolj fasado hiše (torej družbe), temelje pa da pušča enako gnile še naprej. Vsem v debati je takoj jasno, kaj govorec želi povedati – po njegovem mnenju je kritizirani ukrep pač popolna neumnost, saj ne rešuje bistva problema, ampak uvaja samo kozmetične popravke. Gospodje v politiki seveda ne vedo, da se v realnem svetu, praktično pred njihovimi očmi, dogaja ravno to: množično in po vsej Sloveniji se stanovanjskim blokom, ki po sedanjih standardih ne bi izpolnjevali niti ene izmed bistvenih zahtev za pridobitev gradbenega dovoljenja, da o bivalnih pogojih sploh ne govorimo, prenavlja zgolj in izključno le fasada oziroma celo samo njena zunanja izolativna plast. Navznoter pa ostajajo ‘gnili’ še naprej.

Primer celostne prenove večstanovanjske zgradbe (http://www.studiokristof.com/projects/pr5/index.html)
Nadaljujte z branjem→