Vsak osmi potresno ogrožen, subvencije so pa za stiropor in barvo

Pogovor z arhitektom Tomažem Krištofom, pogovarjal se je Brane Maselj, foto Mavric Pivk (objavljeno v častniku Nedelo, 9.10.2016)

Opozarja na veliko potresno ogroženost prebivalstva in na ne samo neučinkovito, ampak celo nevarno energetsko sanacijo stanovanjskih objektov, na “prenaseljenost” premajhnih in nezdravih stanovanj, neučinkovito zakonodajo. Tomaž Krištof ve o čem govori, saj deli usodo več sto tisoč državljanov, ki živijo v premajhnem, potresno nevarnem in energetsko neučinkovitem stanovanju. A lokacija blizu Špice, kjer del Ljubljanice začne odtekati v Grubarjev prekop, mu je tako pri srcu, da je 42-letni arhitekt iz Maribora našel izvirno rešitev, kako izboljšati kakovost bivanja v starejših blokih. Zasnoval je celovito prenovo, imenuje se Dominum, ki poleg energetske prinaša tudi protipotresno, statično, prostorsko in funkcionalno obnovo starejših večstanovanjskih blokov.

img-01

Zdi, da v naši arhitekturi prevladuje v glavnem samo še prenavljanje že obstoječih objektov, ni pa načrtovanja novih ?

Zdi se, da je res tako. Med sedmimi projekti, ki so zdaj na mizah v našem biroju, sta samo dva za novogradnji, pri drugih gre za prenovo obstoječih stavb ali prostorov. Družba, ki se ustavi in ne gradi več novega, ima pač čas za prenovo in izboljšanje obstoječega. To ni nujno slabo. Ravnokar sem se vrnil z arhitekturne konference na Kitajskem, kamor so me povabili ravno zaradi mojih raziskav možnosti prenov stanovanjskih blokov z razširitvijo in nadzidavo, torej z izboljšanjem bivalnih pogojev, ki jih te stavbe nudijo. Iz naše perspektive se zdi, da so nas Kitajci v arhitekturni produkciji že zelo prehiteli, pogled od blizu pa razkrije, da gre za zgolj nekaj izjemnih novih stavb, ki odmevajo po vsem svetu, kakovost bivalnega okolja večine prebivalstva pa je daleč pod kakovostjo v Evropi.

Če bi imeli veliko naročil, se verjetno ne bi imeli časa ukvarjati s podobnimi raziskovalnimi projekti?

Če bi res imel veliko naročil, bi imel primerno večji biro in bi se s takšnimi projekti ukvarjal še več. Veliko se ukvarjam z nujnostjo iracionalnega v arhitekturi, na to temo pripravljam tudi doktorat, v katerem raziskujem vpetost arhitekture v širši družbeni koncept. Arhitektura oziroma gradnja stavb je namreč kot ena dražjih človekovih dejavnosti velikokrat pomenila sredstvo razkazovanja družb in družbenih skupin.

Arhitektura je z dvorci, gradovi in cerkvami nekoč res ustvarjala fizično ločenost med različnimi razredi in sloji družbe, v kapitalizmu pa ta ločenost ni več tako pomembna; se je s tem zmanjšal tudi pomen arhitekture?

Zgodovinsko gledano so kot glavne teme arhitekturnega ustvarjanja zelo dolgo prevladovale zgradbe, namenjene elitam. Šele 19. stoletje kot novo temo uvede javne zgradbe, kot so knjižnice, muzeji, postaje, v 20. stoletju pa se z modernizmom najvidnejši arhitekti začnejo ukvarjati tudi s socialno gradnjo. Po koncu modernizma se je to malce izgubilo, a razvoj arhitekture niha sem ter tja, zdaj smo spet v fazi, ko se arhitekti zelo zavedamo svoje družbene odgovornosti

Kako pa je lahko arhitektura vzrok daljnosežnim spremembam v družbi, ali ni tehnologija pametih telefonov denimo bolj pomembna za spremembe v družbi kot različne oblike vzpostavljanja prostorov?

Spomnim se slogana, s katerim je Apple oglaševal svoje telefone: softver nadomešča hardver. Z novimi tehnologijami, ki spadajo v domeno softvera, se zmanjšuje pomen lokacije, prostora, s tem pa tudi pomen arhitekture, hardvera. Duh nadomešča telo. Z vztrajanjem pri pomenu prostora postajamo arhitekti podobni razvojnim pedagogom, ki pridigajo, da morajo otroci prebiti več zunaj in manj za računalnikom.

Velikih družbenih pretresov, če naj odgovorim na vprašanje, arhitektura seveda ne more generirati, lahko pa uvaja drobne spremembe, izboljšuje kakovost bivanja, išče probleme in jih odpravlja, raziskuje in omogoča nove oblike bivanja in sobivanja ljudi. Dokler imamo telo, bo pomemben tudi prostor.

Kakšne pa so zdaj smernice v večstanovanjski gradnji?

V večstanovanjski arhitekturi sta aktualna pojma identifikacija in individualizacija in v tem se bistveno razlikuje od stanovanjske gradnje preteklega stoletja. Verjetno ste opazili, da balkoni in okna na novejših fasadah stanovanjskih blokov pogosto niso več poravnani v stolpcu drug nad drugim, ampak so razporejeni skoraj naključno po fasadi. Tukaj ne gre za kakšno grafično izživljanje arhitekta, ampak za zelo premišljen način omogočanja identifikacije – stanovalcu takšna razporeditev daje občutek, daje njegov balkon drugačen od drugih, in tako se lahko identificira z njim, po tem in drugih posebnostih prepozna svoje stanovanje v bloku že na fasadi.

Sicer pa so glavna hiba stanovanjskega načrtovanja prevelike zahteve po racionalnosti, ki so v zadnjih dveh desetletjih presegle vse meje. Danes mora arhitekt računati razmerje med volumnom stavbe in fasadno površino, med površino bivalnih in komunikacijskih prostorov, med skupno površino in številom sob. Vse te številke morajo biti skrajno optimizirane.  Posledica je, da lepi razvejeni tlorisi, kot jih je pred petdesetimi leti lahko risal denimo arhitekt Ilija Arnautovič, niso več dovoljeni. Vsi bloki so postali kompaktni, škatlasti, natančno se ve, kakšna mora biti globina bloka pri orientaciji S-J ali pri orientaciji V-Z, tlorisi stanovanj si postajajo enaki kot jajce jajcu. Morda so tudi zato fasade postale tako igrive, to je še edino področje eksperimenta, ki nam je ostalo.

Pri gradnji individualnih hiš ni tega stiskanja? 

Ne, v gradnji individualnih hiš je ohranjeno veliko več raznolikosti, saj jih investitorji večinoma gradijo zase in ne za trg in dobiček. Vedeti pa moramo, daje slovensko kulturno krajino uničila prav individualna gradnja po drugi svetovni vojni. Uničila jo je najprej zaradi svoje razpršenosti, zaradi česar Slovenija iz zraka deluje kot otroška soba, polna naključno nametanih lego kock. Zdi se mi skoraj smešno, ko vidim v kakšni reviji fotografijo t. i. ničenergijske stavbe, ki stoji nekje na samem v pokrajini. Takšna hiša morda res ne porabi nič ali skoraj nič energije za delovanje, a do nje gre kilometer ceste, kilometer cevi za vodovod, kilometer kablov za elektriko, v službo se je vsak dan treba odpraviti z avtom, poleg tega je običajno postavljena tako, da zaradi kakovostnega razgleda lastnika hiše pokvari razgled vsem drugim.

Drugi način uničenja krajine z individualno gradnjo so bili tipski projekti, ki so bili enaki po vsej Sloveniji in že v osnovi arhitekturno slabi. Rešitve v teh projektih, od oken, napuščev, naklona streh, izvedbe fasad, so povsod enake. Občine takrat še niso predpisovale denimo naklona strehe, novi gradbeni materiali pa so žal omogočali enako gradnjo v alpskem, primorskem ali prekmurskem svetu. Te hiše so bile tudi veliko prevelike in so zdaj mlinski kamen okrog vratu predvsem starejšim stanovalcem.

Ali imamo Slovenci, glede na našo indeferenco do javnih zadev, ki je, se zdi, del narodnega značaja, kaj posluha za javni prostor? 

V preteklih letih sem sodeloval pri prenovi Slovenske in Cankarjeve ceste v Ljubljani. Že med projektiranjem, še bolj pa v času gradnje, je bilo nešteto pobud, klicev, intervencij občanov, ki jim ni bilo vseeno, kaj nastaja. Skoraj smo se več ukvarjali s tem kot pa s samim projektiranjem. Tako da ne bi rekel, da smo Slovenci ravnodušni do javnega prostora. Še vedno pa je smiselno, kot to počne skupina Prostorož, prebivalce učiti, kako uporabljati javni prostor, da denimo ni nič narobe, če postaviš žar v javnem parku in si spečeš nedeljsko kosilo.

Predstavljamo si, da je kaj takšnega v nasprotju z občinskimi odloki?

Ne, nobenega takšnega občinskega odloka ni. Ko sem pred leti prvič praznoval otrokov rojstni dan s piknikom na travniku med bloki, je neka gospa celo prišla protestirati, da česa tako nezaslišanega pa še ne. V samo nekaj letih pa je to postala povsem običajna praksa, vsaj pri nas na Prulah.

Zdaj so popularne energetske prenove takšnih objektov, kar se vam zdi nesmiselno in celo nevarno?

Na našem bloku so se pojavile diagonalne konstrukcijske razpoke na fasadnih stenah, vendar lahko že jutri pridobimo sredstva Eko sklada in jih skrijemo s toplotno izolacijo. Seveda potem ne moremo več spremljati, kako se te razpoke širijo. Zame je to popolna norost. Pri vlaganju sredstev v fasade hiš, ki imajo v resnici pomembnejše, resnejše probleme, se lahko postavi tudi vprašanje politične odgovornosti tistih, ki to dopuščajo oziroma celo spodbujajo.

Kaj ponuja vaša ideja celovite prenove?

Moja ideja celovite prenove je, da obstoječo stavbo razširimo na vseh štirih straneh za do kar tri metre in tako dobimo večjo površino obstoječih stanovanj, hkrati pa s tem plaščem objekt protipotresno zavarujemo. Stanovanja se povečajo s slabih 50 na skoraj 80 kvadratnih metrov, dvosobno stanovanje lahko postane štirisobno, stavbi dodamo dvigala, ki jih prej ni imela. Zaradi povečane konstrukcijske trdnosti lahko na vrhu zgradimo nove etaže in s prodajo stanovanj v njih skoraj v celoti financiramo projekt. Stanovalci bodo plačali samo sanacijo fasade, povečanje stanovanj in nova dvigala pa bodo dobili zastonj!

Kako daleč ste z realizacijo takšne prenove?

Ta ideja se mi je porodila leta 2011, resneje sem začel iskati investitorje pred tremi leti in v tem času se je okrog projekta nabralo dovolj ljudi, ki vanj verjamemo in vlagamo svoja sredstva in svoj čas. Ravno pred tednom dni smo partnerska podjetja Kostalc, d. d. Delta union in moj biro Studio Krištof, d. o. o. ustanovili podjetje Dominum, ki bo na trgu ponujalo tovrstne prenove. Zbrana podjetja res dobro pokrivamo vse potrebne dejavnosti – Kostak je gradbeno podjetje, z veliko izkušnjami tudi s prenovami in eno redkih še vedno trdno stoječih pri nas, Delta union se ukvarja s prodajo in posredovanjem nepremičnin in vsemi povezanimi postopki, Studio Krištof pa seveda s projektiranjem. Računamo, da bom o maja prihodnje leto že lahko odprli prvo gradbišče.

Kako na to gleda občina? 

Ljubljanska občina zelo dejavno podpira naš projekt: res je neverjetno, zgodi se, da na kak sestanek pride pet, šest predstavnikov občine, vsi dobro pripravljeni, vsak s svojimi rešitvami za svoje področje. Marsikatera vrata nam je odprlo tudi pismo podpore podžupana prof. Janeza Koželja. Naš projekt je namreč skladen z urbanistično politiko občine, po kateri se Ljubljana v prihodnje ne bo več širila navzven, ampak navznoter; ne torej z novimi stavbami na obrobju mesta, ampak z zapolnjevanjem praznin znotraj mesta in s povečevanjem zmogljivosti obstoječih naselij.

Ali zakonodaja omejuje takšne projekte kot je vaš?

Ne le omejuje, skoraj preprečuje! Nedavno tega sem si na pobudo stanovalcev ogledal stanovanjski blok iz 50. let, ki ni potresno varen. V njem živi približno 60 ljudi. Če ga želimo konstrukcijsko ojačiti, potrebujemo gradbeno dovoljenje. Vendar je stopnišče nekoliko preozko glede na današnje standarde požarne varnosti, kar pomeni, da za njegovo prenovo nikoli ne bomo mogli dobiti gradbenega dovoljenja. Zakonodaja pač ne daje nikakršnih odpustkov pri tovrstnih prenovah. Stališče države, kakor se izraža z zakonodajo, je, da velja počakati, da se objekt poruši, potem pa bodo zgradili novega, ki bo skladen z vsemi trenutnimi pravilniki. Ne glede na to, da v njem biva 60 potencialnih žrtev! No, tudi na ministrstvu imajo posluh za takšne prenove in menda bo nova gradbena zakonodaja takšne anomalije odpravila.

Koliko je še takšnih podobnih objektov v Sloveniji?

Po statistikah Eurostata živi v Sloveniji v večstanovanjskih zgradbah, ki so bile sezidane pred uveljavitvijo prvih pravilnikov protipotresne gradnje, najmanj 250 tisoč ljudi. Ob večjem  potresu, kakršen je bil zadnji v Italiji, je torej ogrožena kar osmina prebivalstva Slovenije, kar pomeni potencialno socialno bombo ali celo humanitarno katastrofo. Po teoriji je življenjska doba stavbe kakšnih 60 let, po tem času pa potrebuje korenito prenovo. Sedanje energetske prenove so to logiko zaobšle oziroma prehitele, saj se ne izvajajo zaradi samega staranja objektov, ampak zaradi napredka družbe – ta se je v neki točki pač začela zavedati, da je na globalni ravni nujno zmanjšati porabo energije. Nedvomno gre za pozitiven premik in vsaj v osnovi za dobre namene, a kakor sem že rekel, pravi problemi starejših večstanovanjskih stavb so povem drugje.

Hkrati pa so arhitekti najbolj glasni kritiki barv, ki se pojavljajo na fasadah.

Barve stavb pomembno vplivajo na videz urbanega okolja oziroma kulturne krajine, zato je odziv stroke na pojav kričečih barv slovenskih primestnih fasad razumljiv in potreben. Kljub vsemu pa gre pri barvi fasad za (dobesedno) površinsko temo, ki tudi ni pretirano daljnosežna – napačne barve je vedno mogoče zamenjati. Glede na silovitost kritike napačnih barv in odsotnost kritike drugih nesmislov pri prenovah pa bi skoraj lahko rekel, da je stroka tu deloma odpovedala.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s