https://365.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174817726
(pri minuti: 13:50)
Arhitektura v času razpadanja družbenega tkiva
(Govor na Dnevu arhitektov 2021)
Leto 2021 si bomo morda veliko bolj kot po epidemiji, ki je z nami vendarle že drugo leto in že četrti val, zapomnili po razpadanju družbenega tkiva, ki se v tem času odvija pred našimi očmi. Epidemija je to razpadanje delno zgolj razkrila, delno pospešila, v marsičem pa tudi omogočila – omogočila tistim, ki jim dosedanji ustroj družbe ni ustrezal. Ali je to za nadaljnji razvoj Slovenije dobro ali ne, naj ostane stvar osebne presoje in političnih preferenc vsakega posameznika. Nedvomno pa lahko ugotovimo, da hkrati z rušenjem družbenega tkiva pada tudi zaupanje v demokracijo in institucije pravne države, zaupanje v znanost in stroko, zaupanje v kulturo in še posebej v kulturo izgovorjene ali zapisane besede.
Nadaljujte z branjemDemokracija in javni arhitekturni natečaji
(Objavljeno v Objektivu dne 30.4.2021)
Na mize poslank in poslancev Državnega zbora je pred nekaj tedni brez javne razprave priromal Zakon o debirokratizaciji. Ta posega v kar 30 drugih zakonov, med drugim pa odpravlja obveznost javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije.
Nadaljujte z branjemZidovi in razpoke v njih
(Govor na Dnevu arhitektov 2020)
There is a crack in everything, that’s how the light gets in. (Leonard Cohen, Anthem)
Leto 2020 je prineslo epidemijo, izolacijo, maske, sezname rumenih in rdečih držav. Danes z nostalgijo gledamo na prejšnja leta, ko smo se lahko gibali svobodno in relativno brez omejitev. A pri tem pozabljamo, da naš prostor epidemije ni dočakali povsem neograjen. Že pred nekaj leti se je Slovenija obdala z bodečo žico z rezili, ki je postala stalno prisotna realnost za ljudi, ki živijo ob naši južni meji, predvsem pa za begunce, pred katerih usodami naj bi nas varovala. Letos je sledilo zapiranje meja zaradi virusa – najprej meja države, nato celo meja občin. Za nekaj tednov smo se skoraj povsem umaknili v svoje domove, javno življenje pa večinoma preselili na internet. Kot kaže, nas nekaj podobnega čaka tudi jeseni.
Nadaljujte z branjemDrive-in Maribor
Infrastrukturni in parkirni objekti mesta
(Objavljeno v reviji AB – Arhitektov bilten, oktobra 2016)
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Jaroslav Černigoj, mariborski arhitekt, o svojem mestu zapisal: »Maribor je torej grdo mesto. Pustimo ob strani enkratno lego ob robu pogozdenih gričev z vinogradi na sončnih pobočjih, legendarno zeleno Pohorje, pa Dravo, ki tiho drsi skozi mesto. Maribor je grdo mesto, ker mu je vroča merkantilistična podjetnost v dobi od železnic do druge svetovne vojne vzela skoraj vsako sled lepe naravne vegetativnosti, ki je oblikovala prvotno naselje, mesto je izgubilo svoj značaj, ki mu ga je svoj čas vtisnila izrazita in mnogo obetajoča topografska lega, in je na ta način postalo povsem neoblikovano. Le na nekaj mestih je občutka za prostor… raztrgani pogledi na cele sisteme požarnih zidov, neurejenih gradbišč in gradbenih škrbin ali pa na zlagane renesančne in baročne fasade izza konca prejšnjega in početka našega stoletja, ki so se jim kasneje pridružile secesionistične in take z daljnimi provincialnimi odmevi tehničnih modernitet.«[1]
Vstop v mesto po Hitri cesti. Kanonada stebrov spominja na Plečnikovo tržnico v Ljubljani: tukaj je uporabljena za podporo vpadne Tržaške ceste.
Tomaž Krištof 