(Objavljeno v Objektivu dne 30.4.2021)
Na mize poslank in poslancev Državnega zbora je pred nekaj tedni brez javne razprave priromal Zakon o debirokratizaciji. Ta posega v kar 30 drugih zakonov, med drugim pa odpravlja obveznost javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije.
Nadaljujte z branjem(Govor na Dnevu arhitektov 2020)
There is a crack in everything, that’s how the light gets in. (Leonard Cohen, Anthem)
Leto 2020 je prineslo epidemijo, izolacijo, maske, sezname rumenih in rdečih držav. Danes z nostalgijo gledamo na prejšnja leta, ko smo se lahko gibali svobodno in relativno brez omejitev. A pri tem pozabljamo, da naš prostor epidemije ni dočakali povsem neograjen. Že pred nekaj leti se je Slovenija obdala z bodečo žico z rezili, ki je postala stalno prisotna realnost za ljudi, ki živijo ob naši južni meji, predvsem pa za begunce, pred katerih usodami naj bi nas varovala. Letos je sledilo zapiranje meja zaradi virusa – najprej meja države, nato celo meja občin. Za nekaj tednov smo se skoraj povsem umaknili v svoje domove, javno življenje pa večinoma preselili na internet. Kot kaže, nas nekaj podobnega čaka tudi jeseni.
Nadaljujte z branjemInfrastrukturni in parkirni objekti mesta
(Objavljeno v reviji AB – Arhitektov bilten, oktobra 2016)
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Jaroslav Černigoj, mariborski arhitekt, o svojem mestu zapisal: »Maribor je torej grdo mesto. Pustimo ob strani enkratno lego ob robu pogozdenih gričev z vinogradi na sončnih pobočjih, legendarno zeleno Pohorje, pa Dravo, ki tiho drsi skozi mesto. Maribor je grdo mesto, ker mu je vroča merkantilistična podjetnost v dobi od železnic do druge svetovne vojne vzela skoraj vsako sled lepe naravne vegetativnosti, ki je oblikovala prvotno naselje, mesto je izgubilo svoj značaj, ki mu ga je svoj čas vtisnila izrazita in mnogo obetajoča topografska lega, in je na ta način postalo povsem neoblikovano. Le na nekaj mestih je občutka za prostor… raztrgani pogledi na cele sisteme požarnih zidov, neurejenih gradbišč in gradbenih škrbin ali pa na zlagane renesančne in baročne fasade izza konca prejšnjega in početka našega stoletja, ki so se jim kasneje pridružile secesionistične in take z daljnimi provincialnimi odmevi tehničnih modernitet.«[1]
Vstop v mesto po Hitri cesti. Kanonada stebrov spominja na Plečnikovo tržnico v Ljubljani: tukaj je uporabljena za podporo vpadne Tržaške ceste.
Pogovor z arhitektom Tomažem Krištofom, pogovarjal se je Brane Maselj, foto Mavric Pivk (objavljeno v častniku Nedelo, 9.10.2016)
Opozarja na veliko potresno ogroženost prebivalstva in na ne samo neučinkovito, ampak celo nevarno energetsko sanacijo stanovanjskih objektov, na “prenaseljenost” premajhnih in nezdravih stanovanj, neučinkovito zakonodajo. Tomaž Krištof ve o čem govori, saj deli usodo več sto tisoč državljanov, ki živijo v premajhnem, potresno nevarnem in energetsko neučinkovitem stanovanju. A lokacija blizu Špice, kjer del Ljubljanice začne odtekati v Grubarjev prekop, mu je tako pri srcu, da je 42-letni arhitekt iz Maribora našel izvirno rešitev, kako izboljšati kakovost bivanja v starejših blokih. Zasnoval je celovito prenovo, imenuje se Dominum, ki poleg energetske prinaša tudi protipotresno, statično, prostorsko in funkcionalno obnovo starejših večstanovanjskih blokov.
Pogovor z arhitektom Tomažem Krištofom, pogovarjala se je Kristina Dešman, foto Primož Korošec (Objavljeno v reviji Hiše)
Tomaž Krištof je arhitekt mlajše generacije. Skuša se znajti v spremenjenih pogojih arhitekture, ki se vedno jasneje kažejo po letu 2008.
