Ilka in Andreas Ruby sta ob članku v katalogu, ki je pospremil na pot razstavo šestih slovenskih birojev pod skupnim imenom Six-pack, objavila fotografijo balkonov tipičnega stanovanjskega bloka iz 60ih let v Ljubljani. Vsak stanovalec si je balkon preuredil po svoje in slika prikazuje, vsaj tako smo bili prepričani do tedaj, stihijsko podobo neurejenih in neusklajenih individualnih posegov na skupni fasadi objekta. Mini črne gradnje, tako rekoč.

Ilka in Andreas Ruby, fotografija ob članku
“Why Ljubljana, of all places?” v publikaciji Six-pack

Vendar pa v besedilu ob sliki nista kritizirala posegov stanovalcev, pač pa jih, nasprotno, pohvalila. V preureditvah sta videla pisanost in raznolikost, življenjsko in kreativno moč okolja, ki se je tedaj že dodobra prebudilo v sistemu, ki časti individualnost in samoiniciativnost. Niti gradbeni predpisi in pravila bivanja pod skupno streho niso mogli ustaviti naše ljubezni do samograditeljstva in prizidkov. Life will always find a way, bi rekel Spielberg, tudi skozi betonske stene slovenskih blokovskih naselij.

Ofis arhitekti, stanovanjsko naselje ob Poljanski cesti v Ljubljani.
Foto: Tomaž Gregorič

»Mavrični terorizem«. Foto: Boris Matić

Ali je arhitektura demokratična ali absolutistična ustanova?

Najboljši ambienti so neverjetno pogosto tisti, ki se ne uporabljajo, kot so bili prvotno načrtovani. Lofti v New Yorku ali Berlinu so bili sprva skladišča ali delovne hale, preden so prenovljeni postali nov hit stanovanjske arhitekture. Vaša najbolj priljubljena restavracija je prav gotovo nekje v starem delu mesta, kateregakoli že, v nekdanji obrtni delavnici ali stanovanjski hiši, podobno velja tudi za majhne slikovite hotele v meščanskih hišah, neprimerljivo prijetnejše od stavb, ki so dejansko bili grajeni kot hoteli. In trenutno najbolj vroča točka med mladimi kreativci v Ljubljani je office-sharing Poligon v prostorih opuščene tovarne, ki je nekdaj proizvajala cigarete.

Zakaj takšnih prostorov ni moč ustvariti ex-nihilo, iz ničesar? Zakaj prostori najbolje zaživijo šele takrat, ko se osvobodijo spon svoje prvotno načrtovane rabe in se vanje naseli program, ki mu prostor funkcionalno ni prilagojen, kar rojeva kup nerodnih in napačnih situacij oziroma prostorskih rešitev? Je to patina preteklih rab, preteklih zgodb, ki jih slutimo iz teh situacij? Zakaj so na drugi strani prostori brez teh napak tako po videzu kot tudi po okusu tako pogosto podobni paradižniku iz nizozemskih rastlinjakov?

Dobro organizirane prostore, funkcionalno popolnoma prilagojene vsebini, človek jih zgolj zasede in uporablja tako, kot so bili mišljeni, brez pretirane lastne intervencije. Neoptimalne naključne prostore pa mora uporabnik šele raziskati in najti v njih svoj način uporabe in svoje najljubše kotičke. Njihova neprilagojenost generira naš odziv – šele ta odziv pa nam omogoča naselitev prostora s svojo individualnostjo. Motnje, če za njimi stoji konsistentna zgodba, dajejo prostoru močan karakter, v katerem se prepletajo vsaj tri niti: nova raba, stara raba in izkušnja osebnega odziva nanje.

Naključja in napake je seveda moč tudi umetno povzročiti. Balkoni, s katerimi smo začeli ta sestavek, na sodobnih večstanovanjskih objektih niso več poravnani v stolpcu en nad drugim, pač pa so razporejeni skoraj naključno po fasadi, kar bi naj omogočalo lažjo identifikacijo lastnikov s stanovanjem (arhitekturne skice takšnih fasad so opremljene z napisi ‘moj balkon’, ‘moje okno’). Najbolj dosleden je pri tem bil biro Ofis z naseljem socialnih stanovanj ob Poljanski cesti v Ljubljani, kjer se zdi, da so bodoči posegi stanovalcev na balkonih in fasadi že kar vnaprej vračunani v izvoren videz objekta. Tukaj se seveda skriva star trik – čeprav dajejo naključno razporejeni balkoni videz večje individualnosti stanovalcev, je ta individualnost dejansko v rokah arhitekta. Stihijski posegi stanovalcev na balkonih postanejo nemogoči, saj je razporejenost balkonov že anihilirala vso neurejenost, ki jo takšna fasada kompozicijsko še premore.

Smo torej v obdobju, kjer vse bolj ključno postaja razmerje med načrtovanim in dejanskim, kjer se je, če stvari personificiramo, polje odnosov med arhitektom in uporabnikom razširilo še na vprašanje identifikacije. Kdo se izraža skozi podobo objekta? Komu pripada ta podoba in pravica do njene spremembe? Lastniku objekta, avtorju, ali pa kar vsem sosedom in mimoidočim, ki to podobo vidijo?

Kdo naj odloča o posegih v prostoru – stroka ali celotna družba?

Nekje v sredini devetdesetih let je arhitekt Bogdan Reichenberg dobil naročilo za projekt za stanovanjsko naselje v Radvanju pri Mariboru. Izdelal je projekt hiš z ravnimi strehami – in naletel na pričakovan odpor domačinov, ki so se celo organizirali okoli nekakšne pobude ‘za zaščito dvokapne strehe’ in zavračali ravne strehe z argumenti, da ‘ne pašejo v okolico’, ‘so grde’, ‘niso del tradicije v tej krajini’. Stvari so tedaj bile postavljene na pravih mestih: arhitekt je imel pozicijo progresivnega akterja v prostoru, krajani pa so bili tradicionalisti, ki jih je bilo v novosti šele potrebno prepričati.

V naslednjih letih in desetletjih so si arhitekti izborili svobodo graditi tudi hiše z ravnimi strehami, svojo svobodo do sooblikovanja prostora pa so si vzeli tudi ‘krajani’. Danes jo izražajo predvsem skozi kričeče barve svojih hiš (ne smemo pa pozabiti tudi na umetnije v sredini krožišč v predmestjih manjših krajev). Situacija se je posledično obrnila in sedaj so arhitekti tisti reakcionarji, ki tradicionalne podobe objektov branijo z argumenti, proti katerim so se nekoč sami borili. Novodobne barve da ‘ne pašejo v okolico’, ‘so grde’, ‘niso del tradicije v tej kulturni krajini’. Vnel se je pravi kulturni boj, v katerem se fotografije grdo pobarvanih fasad objavlja na spletu in se iz njih norčuje, izražanje s kričečimi barvami pa imenuje ‘mavrični terorizem’.

Grajeno okolje v Sloveniji je v izjemno klavrnem stanju, ki je posledica kupa zgrešenih odločitev v preteklosti, pri sprejemanju katerih so arhitekti pravzaprav zelo oportunistično sodelovali – od prevelikih enodružinskih hiš ‘za vse generacije’, preko večstanovanjskih blokov, grajenih brez upoštevanja potresne in požarne varnosti (v takšnih po nekaterih študijah živi okoli četrt milijona Slovencev), pa do razpršene gradnje, ki po nepotrebnem obremenjuje okolje, gradnje na poplavnih ali plazovitih območij, in podobno. Da se je ob vseh perečih problemih stroka najbolj množično odzvala prav na najbolj banalno in dobesedno površinsko (površno) temo, izbor fasadnih barv, verjetno tudi kaže na zmedenost in dezorientiranost stroke v tem trenutku.

A pustimo vse te že velikokrat prežvečene debate ob strani in se raje vprašajmo – ali si res ne moremo predstavljati, da se v ozadju sedanjih neuspešnih poskusov rojeva nekaj novega, nekaj zanimivega? Fasade so res kričeče in v neprimernih tonih, a ljudje se hitro učijo in barve ne trajajo dolgo. Tudi tradicionalna kulturna krajina, ki smo jo v zadnjih petdesetih letih (odkar smo projektiranje družinskih hiš prevzeli arhitekti) uničili, je nastala samoraslo in nenadzorovano. Morda pred našimi očmi tudi sedaj nastaja nova krajina, nova Slovenija.

Arhitekturni komunizem

Ali res želimo omejevati svobodo izražanja, ponovno uvajati oblikovna pravila in predpise? Kdo bo v tem primeru arbiter, ki bo presojal, katere barve so primerne za krajino in katere ne? Stroka? Kakšno naivno razmišljanje! Ko se bo Pandorina skrinjica zakonskega določanja barv odprla, bo učinek hitro prav nasproten od pričakovanega – občinski sveti bodo pod pritiskom svojih volivcev prepovedali sive in zapovedali pastelne, marelične in podobne barve fasad, ki ustrezajo splošnemu laičnemu okusu. Vrnili se bodo predpisani nakloni streh, ob tem pa bomo marsikje dobili še obvezne polkne in frčade. In pravzaprav je tudi prav tako!

Prostor namreč pripada vsem. Zahtevati, da bi o posegih vanj odločala samo stroka, je podobno, kot da bi na državnozborskih volitvah lahko glasovali samo politologi. Nekakšen arhitekturni komunizem torej. Slej kot prej so tudi posledice podobne. Kar pomislimo: ker vsi izhajajo iz iste šole, vlada enoumje. Odkloni so nezaželeni, ekscesi odrezani. Vse je vnaprej dogovorjeno, ljudje so deprimirani in brez volje. Poskus uvajanja novega je označen za sledenje trendom iz tujine. Prevladuje povprečje. Dolgčas in monotonija.

Morda obdobje arhitekturnega komunizma sploh ni več tako daleč. Morda smo čisto neopazno že zdrsnili vanj. Rešijo nas lahko samo še eksperimenti, ekscesi in napake!

Objavljeno v reviji Hiše, št. 84