Pogovor z arhitektom Tomažem Krištofom, pogovarjala se je Kristina Dešman, foto Primož Korošec (Objavljeno v reviji Hiše)

Tomaž Krištof je arhitekt mlajše generacije. Skuša se znajti v spremenjenih pogojih arhitekture, ki se vedno jasneje kažejo po letu 2008.

 

Kakšni so danes pogoji nastajanja arhitekture v Sloveniji?

Svoj arhitekturni biro sem s takratnim partnerjem Ivom Budo ustanovil v začetku leta 2009 in nekaj mesecev za tem se je v Sloveniji začela gospodarska kriza. Investicije so usahnile, gradbena podjetja so začela propadati, na arhitekturne natečaje je prispevalo po 30 ali 40, pa tudi preko 100 rešitev, drugih naročil ni bilo.

Ko ustanavljaš arhitekturni biro, sanjaš o ustvarjanju nove arhitekture, a vsi, ki smo začeli v tistem času, smo se potem dolga leta ukvarjali predvsem z izumljanjem novih načinov preživetja s tem poklicem na tem trgu. Tako so se pojavile sodobne oblike delovanja, kot so coworking, office sharing in people sharing. Postalo je neizogibno, da si delimo prostore in projekte, pogosto pa si delimo celo en drugega, saj se je pri večjih projekti manj tvegano dogovoriti za medsebojno pomoč, kot najeti delovno silo, ki jo bo potrebno plačati, tudi če naročnik ustavi projekt.

A kar je še bolj zanimivo, je, da se je razširilo tudi polje delovanja arhitektov. Klasičen arhitekturni biro je bil tudi vezan na klasičen arhitekturni projekt – torej na stavbo, z naročnikom, ki da tudi pobudo za projekt in določi njegov program, finančne okvire in podobno. V pomanjkanju drugih naročil smo sedaj arhitekti začeli sami iskati probleme v prostoru in dajati pobude za njihove rešitve, večinoma v obliki prostorskih intervencij, prenov in začasnih ureditev, ne pa več zaključenih novogradenj.

Razumevanje tega, kaj je najbolj primerna organizacijska oblika produkcije arhitekture, je verjetno generacijska zadeva?

Mislim, da je to povsem vezano na razmere na trgu. Mlajša generacija je pri tem jasno agilnejša in njeni pripadniki se tudi lažje odzivajo na nove razmere, ki so zanje pravzaprav tudi edine, ki jih sploh poznajo. Tako je večino teh novih oblik delovanja videti pri arhitektih, ki šele vstopajo na trg. Ne gre pa za kak medgeneracijski boj ali pa za progresiven upor mlajših arhitektov proti ustaljenim in zastarelim vzorcem starejših kolegov. Mislim, da je celo obratno – vsaj s strani starejših kolegov opažam zelo veliko solidarnosti, uveljavljeni arhitekti kar dejavno pomagajo mlajšim pri njihovih začetkih.

Moram reči, da se je naša stroka v letih krize pokazala kot izjemno vitalna. Dogaja se ogromno malega, drobnih posegov, ni velikih projektov nacionalnega pomena, a podrast je polna migetanja in brbotanja. Poglejte recimo skupini Prostorož in Svet vmes, oboji se ukvarjajo z intervencijami v obstoječe javne prostore (Prostorož) oziroma medprostore šol (Svet vmes). Arhitektke obeh skupin, zaradi česar jih izjemno cenim, so začrtale povsem nov koncept ukvarjanja z obstoječim prostorom. Področje ustvarjanja, ki ga prej ni bilo, so si same izmislile, sedaj delujejo v njem in so tudi poslovno kar precej uspešne.

Robno dogajanje našega poklica je torej živo kot morda še nikoli ni bilo.  A je potrebno reči tudi, da se ob tem danes ne dogaja nič resnično novega v smislu razvoja arhitekturnega izraza – vsaj nič bistvenega v primerjavi z recimo revolucijo, ki so jo prinesli biroji znotraj in okoli skupine Six-Pack na začetku prejšnjega desetletja. Če arhitekturo dojemamo zgolj kot oblikovanje stavb in prostorov, so najbolj progresivni slovenski arhitekturni biroji še vedno isti, kot so bili že pred desetimi ali petnajstimi leti.

V pomanjkanju velikih projektov se gotovo težko uveljavi romantična podoba modernističnega arhitekta kot tistega, ki družbo vodi v razsvetljenje.

Spomnim se romana Izvir, ameriške avtorice Ayn Rand, ki predstavlja nekakšen literarni glas današnjih ekonomskih neoliberalcev. Protagonist romana je arhitekt, Howard Roark, predstavljen je kot eden izmed začetnikov modernizma (roman je fiktiven), ki se upre celotnemu takratnemu arhitekturnemu establišmentu. Verjame vase in v to, kar dela, v svojo arhitekturo. A kako ta junak neoliberalcev, častilcev trga in boja za obstanek v njem,  ravna v poslovnem smislu? Ustanovi biro, vanj postavi risalne mize, se usede za eno od njih in čaka. Čaka naročila. To danes ne bi bilo možno. Da bi odprl pisarno, dal na vrata svoje ime in sedel …

… in sedel …

… in tudi obsedel. Danes gre prizadevanje za pridobivanje dela veliko dlje od tega, kar je bilo še pred leti razumljeno kot borba. Najlepše pri tem je, kot že rečeno, da smo arhitekti našli način, da ne bijemo nujno vedno medsebojnih bitk z ničelno vsoto (zero sum game), pri kateri dobim lahko delo izključno tako, da ga ne dobi nekdo drug, ampak da si naročila kar sami trudimo ustvariti.

Kaj pa je s še mlajšimi arhitekti, temi, ki šolo končujejo zdaj. Misliš, da bodo oni morali poiskati svojo še drugačno paradigmo?

Ko sem študiral, sem bil vzgojen v modernističnem duhu arhitekta, ki bo s svojimi objekti spreminjal podobo družbe in sveta. Na fakulteti sem delal stolpnice, velike stavbe, moj diplomski projekt je bil  nov center mesta Maribor na novi lokaciji. V življenju skoraj gotovo ne bom nikoli naredil nič tako velikega, kot je bil moj povprečen študentski projekt.

Generacije, ki prihajajo sedaj, pa se že zelo zgodaj zavedajo, v kak svet prihajajo. In tudi ne gojijo nikakršnih idealiziranih predstav o našem poklicu. Letos sodelujem na obeh arhitekturnih fakultetah, v Ljubljani kot tehnični sodelavec pri seminarju prof. Jurija Sadarja in v Mariboru kot gostujoči predavatelj pri seminarju prof. Uroša Lobnika, tako da imam vsaj nekaj pregleda nad študenti. Arhitekti prihajajočih generacij bodo morda poiskali svojo paradigmo, tega ne moremo vedeti, a je dejansko ne potrebujejo. Že v svetu, kot ga imamo sedaj, nas bodo presegli skoraj v trenutku, ko bodo stopili iz fakultete. Poglejte samo mlade arhitekte, kot so Miloš Kosec, Jure Kotnik, Ana Kreč… ta svet je njihov svet!

Pri tem, da bi moral arhitekt moral upravičiti svoj obstoj in najti svoj prostor v družbi, je verjetno pomembno, da se naročniki zavedajo, da te rabijo. Kako se približati naročnikom oziroma splošno rečeno, zakaj rabimo arhitekte?

Zelo sem skeptičen do izjemnega pomena v družbi, ki si ga običajno pripisujemo arhitekti. Ne vem, če kateri drugi poklic vidi svojo vlogo v družbi tako povzdignjeno, kot jo vidimo arhitekti – morda le še politiki. Realni pokazatelj pomena, ki ga ima v družbi arhitektura, pa so morda prav nizke cene, ki jih dosegajo naše storitve.

Nekoč pred leti sem kolesaril po zahodnem delu Makedonije. V manjšem mestecu me je ustavil nek Albanec, ostareli zidar. Izmenjala sva par besed in ko je izvedel, da sem iz Slovenije, mi je takoj povedal, da je on naredil Trg republike v Ljubljani. To me je presenetilo, če bi mene kdo vprašal, kdo je delal Trg republike, bi jasno odgovoril, da Ravnikar! Danes mislim, da ima največ zaslug za postavitev stavbe vendarle naročnik: ne zato, ker da denar, ampak zato, ker da pobudo, določi program in sprejme odločitev.

Preidiva k bolj konkretnim vprašanjem Ena od tem, ki me zanimajo, so natančni pregledi stavb, s katerimi se ukvarjaš v okviru blagovne znamke Due Dilligence.

Ta del mojega delovanja se je kar zgodil: dejansko na način, da sem sedel v biroju in je naročilo sámo prišlo k meni. Avstrijsko inženirsko podjetje me je kot lokalnega arhitekta povabilo k sodelovanju za razvpiti projekt za ljubljanski Kolizej biroja Neutelings Riedijk. Čeprav sem opravljal zgolj administrativni del projektiranja, je bila kar neverjetna izkušnja – svojo prvo vodilno mapo sem sestavil za objekt z ocenjeno vrednostjo 90 mio €!

Kolizej se ni zgradil, a na podlagi tega sodelovanja so me čez leto ali dve isti naročniki poklicali k tehničnemu skrbnemu pregledu – technical due dilligence – dvajsetih večjih stavb, ki so jih imele v lasti družbe avstrijske Hypo banke. Pred tem naročilom nisem vedel, da sploh obstajajo takšna stvar, kot je skrbni tehnični pregled, na srečo pa je preglede v prvi fazi vodila avstrijska ekipa in smo se lahko od njih naučili celotne metodologije.

Skrbni tehnični pregledi stavb na našem trgu niso razviti, običajno se opravi zgolj kratka cenitev stavbe, ki naročniku ne da pretiranih informacij o njenem stanju. Dolgo časa smo bili edini v Sloveniji, ki smo se s tem ukvarjali, in verjetno bomo še dolgo časa imeli tudi daleč najbogatejše reference – vrednost do sedaj pregledanih stavb namreč krepko presega pol milijarde eurov. Zdelo se mi je smiselno vnovčiti to znanje in reference in tako sem naredil blagovno znamko DueDiligence.

Sedaj enkrat na leto ali dve dobim kakšno naročilo za skrben pregled, sicer pa pri iskanju poslov nisem pretirano aktiven– kot Howard Roark zgolj sedim in čakam na novo naročilo. Gotovo pa DueDiligence kaže na to, kar nas kot arhitekte čaka v prihodnosti v veliko večji meri, kot smo bili vajeni doslej: ukvarjanje z obstoječim namesto gradnje novega.

Kjer pa prideva k tvoji drugi poslovni dejavnosti: celoviti prenovi stanovanjskih stavb.

Projekta sem se lotil samoiniciativno pred petimi leti brez naročnikov ali upov in ga sprva povsem sam rinil naprej. Do danes se nas je okrog njega nabrala dovolj velika skupina ljudi, ki verjamemo v ta projekt, naredili smo vse potrebno, projekte, preračune, raziskavo tržišča. Ravno v začetku tega meseca smo ustanovili podjetje Dominum d.o.o., v katerem smo štirje partnerji: Kostak d.d., Delta-Union d.o.o., BM Inženiring s.p. in moje arhitekturno podjetje Studio Krištof d.o.o.. Tako bom pri projektih celovitih prenov sodeloval ne le kot arhitekt ampak tudi kot investitor.

Ideja prenove tvojega podjetja Dominum je, da z rahlim povečanjem stavbe plačaš obnovo stavbe.

Prvoten projekt je nastal na stanovanjskem bloku, v kateri živim tudi sam. Ni nastal iz arhitekturnega razmisleka, prenove so bile daleč do mojega zanimanja, ampak iz življenjske potrebe po širitvi lastnega bivalnega prostora. Ko sva z dekletom dobila drugega otroka, je stanovanje postalo premajhno. Lahko bi se seveda preselili, a pomislil sem na možnost širitve obstoječega stanovanja. In posledično tudi celotne obstoječe stavbe.

Projekt Dominum je v osnovi zelo preprost: blok obzidamo z novim volumnom, s katerim razširimo obstoječa stanovanja in povečamo njegovo konstrukcijsko trdnost. Ta nam omogoči gradnjo novih etaž na vrhu stavbe, z njihovo prodajo financiramo celoten projekt. Stanovalci tako za ceno običajne sanacije fasade dobijo povečano stanovanje, potresno varen objekt, energetsko sanacijo in še dvigalo, če ga prej ni bilo.

Upam in verjamem, da bo ta projekt uresničen, še bolj pa tudi, da bo postal model za prenove večjega števila starejših blokov pri nas, ki jih bodo projektirali tudi drugi arhitekti. To bi bil zame resničen uspeh, resničen doprinos k naši stroki, družbi in prostoru.

Veliko razmišljaš in pišeš o vlogi arhitekta, o pogojih nastanka arhitekture, o poziciji arhitekta proti javnosti. Kaj je naslednja velika tema, ki se je mora po tvojem mnenju lotiti arhitektura?

Zdi se mi, da je naslednja velika stvar za arhitekte vrnitev k arhitekturi. Razumem današnjo etično pozicijo arhitekture, še posebej v uvidu ne ravno častnega sodelovanja arhitektov v orgiji velekapitala pred letom 2008. Vendar pa to nihanje sem in tja po koordinatah moralnega in nemoralnega ni osnovna tema arhitekturnega ustvarjanja. Korak, ki je potreben sedaj, je korak nazaj k arhitekturi kot samostojni dejavnosti, neobremenjeni z družbenimi temami: k oblikovanju prostora, tektoniki, estetiki, formam. Včasih se je veliko govorilo o lepoti, o doživljanju prostora, o neizrekljivem… tega zdaj ni več, to so skoraj prepovedane besede. Potrebno jih bo vrniti v naš poklic in to je po mojem naslednja velika tema arhitekture.