Spet en članek o natečajih

Pred časom se je g. Jernej Prijon v članku z naslovom 5%: neodprtost trga za javno naročanje (http://trajekt.org/2013/10/18/5/) obregnil ob dejstvo, da nobena od šestih javnih investicij, nagrajenih z zlatim svinčnikom v letih 2010–2013, ni bila pridobljena z naročanjem prek javnega arhitekturnega natečaja. Avtor izračuna, da je bilo v preteklih letih manj kot 5% javnih investicij vodenih prek javnih natečajev, in zahteva, da se ta številka občutno poveča.

A podton njegove uvodne ugotovitve je drugje: javni arhitekturni natečaji očitno ne dajejo več najkakovostnejše arhitekture! Ker se je število udeležencev na natečajih v zadnjih letih bistveno povečalo, natečajev pa se udeležuje večina avtorjev, ki dobivajo večino arhitekturnih nagrad, k temu verjetno ne pripomore premajhna konkurenca, pač pa način njihovega vodenja in izbiranja nagrajenih rešitev.

natečaji statistika_št. udeležencev Nadaljujte z branjem

Ali je dovolj zgolj energetska prenova večstanovanjskih objektov?

V političnih argumentacijah je velikokrat slišati krilatico, da nek ukrep prenavlja zgolj fasado hiše (torej družbe), temelje pa da pušča enako gnile še naprej. Vsem v debati je takoj jasno, kaj govorec želi povedati – po njegovem mnenju je kritizirani ukrep pač popolna neumnost, saj ne rešuje bistva problema, ampak uvaja samo kozmetične popravke. Gospodje v politiki seveda ne vedo, da se v realnem svetu, praktično pred njihovimi očmi, dogaja ravno to: množično in po vsej Sloveniji se stanovanjskim blokom, ki po sedanjih standardih ne bi izpolnjevali niti ene izmed bistvenih zahtev za pridobitev gradbenega dovoljenja, da o bivalnih pogojih sploh ne govorimo, prenavlja zgolj in izključno le fasada oziroma celo samo njena zunanja izolativna plast. Navznoter pa ostajajo ‘gnili’ še naprej.

Image
Primer celostne prenove večstanovanjske zgradbe (http://www.studiokristof.com/projects/pr5/index.html)
Nadaljujte z branjem

Arhitekturna provokacija v obliki steklene kocke

Arhitektura ne more spremeniti sveta
(Smilja Štravs, Delo Kult)

Riot Isolation Cube, Iso-Cube ali zgolj steklena kocka je nenavaden arhitekturni eksperiment, katerega avtor je mladi slovenski arhitekt Tomaž Krištof. Pred kratkim je njegova kocka dobila drugo nagrado na mednarodnem natečaju za montažna bivališča Temporary shelter housing v okviru srečanja mladih arhitektov v Antaliji v Turčiji.
EGYPT/
Nadaljujte z branjem

trajnostno trajnostno trajnostno

Za začetek tega zapisa se spomnimo velikega Le Corbusierja in namečimo par njegovih misli o arhitekturi: “Arhitektura je temeljito premišljena in zaradi pretanjene urejenosti veličastna igra gmot, umeščenih v svetlobo.” “Ni umetnosti brez čustva, ni čustva brez strasti.”  “Arhitektura je skulptura.” “Arhitekturni elementi so svetloba in senca, stena in prostor.” “Arhitektura – čista stvaritev duha.” (prevod: F. Košir)

Osrednja tema arhitekture, so govorili modernisti, je prostor. Arhitekturni prostor ustvarja njegov ovoj. Ovoj je torej sredstvo, s katerim ustvarimo mase, zajamemo svetlobo, mečemo sence, opredelimo volumen. Arhitektura je tisto višje, kar nastane kot seštevek in zmnožek vsega, tisto skorajda neizrekljivo. Pomembno se je spomniti tega, preden se končno premaknemo k naši temi.

Le Corbuser je namreč zdaj passé. Ne govorim zgolj o stilu, tega nam niti ne rabi biti žal, so padli že boljši in smo preživeli. Passé je, ker povzdiguje arhitekturo nad golo utilitarnost, ker verjame v njeno sporočilno moč, ker jo postavlja na piedestal največjih stvaritev človeka. Namesto tega je sedaj na pohodu filozofija, ki je modernistični ‘form follows function‘ prelevila v ‘no form – just function‘. Kaj na pohodu, celotno področje našega ustvarjanja je že zavzela! Ta filozofija nam govori: zunanji svet je neprijazen, mrzel ali prevroč, naprave nam ustvarjajo optimalno klimo v notranjosti, to klimo je potrebno ohraniti čim bolj – in šele tukaj nastopi arhitektura. Arhitektura je ovoj, ki varuje notranji svet pred zunanjim. Še raje, arhitektura je ovoj, ki varuje notranjo klimo pred zunanjo. Nič manj in predvsem nič več. Ovoj, ki je bil še pred desetletjem ali dvema zgolj sredstvo, je zdaj postal cilj sam po sebi. Arhitekti zdaj ne smemo več stremeti k svetlobi in prostoru, k masam in oblikam, ampak k energetski varčnosti, trajnostni gradnji, debeli izolaciji.

Nadaljujte z branjem