Pred časom se je g. Jernej Prijon v članku z naslovom 5%: neodprtost trga za javno naročanje (http://trajekt.org/2013/10/18/5/) obregnil ob dejstvo, da nobena od šestih javnih investicij, nagrajenih z zlatim svinčnikom v letih 2010–2013, ni bila pridobljena z naročanjem prek javnega arhitekturnega natečaja. Avtor izračuna, da je bilo v preteklih letih manj kot 5% javnih investicij vodenih prek javnih natečajev, in zahteva, da se ta številka občutno poveča.

A podton njegove uvodne ugotovitve je drugje: javni arhitekturni natečaji očitno ne dajejo več najkakovostnejše arhitekture! Ker se je število udeležencev na natečajih v zadnjih letih bistveno povečalo, natečajev pa se udeležuje večina avtorjev, ki dobivajo večino arhitekturnih nagrad, k temu verjetno ne pripomore premajhna konkurenca, pač pa način njihovega vodenja in izbiranja nagrajenih rešitev.


Organizacijski okvir natečajev, kot ga je postavil ZAPS, je v zadnjih letih sicer na presenetljivo visoki ravni, pohvaliti gre tudi njegovo stabilnost – besedila natečajnih pogojev so že nekaj let praktično enaka in s tem omogočajo arhitektom, da se s formalnimi zadevami natečajev skorajda ne ukvarjajo več. Pomislimo samo, kolikokrat se je v tem času spremenil osnovni okvir naše dejavnosti, Zakon o graditvi objektov. Nekaj nujnih, predvsem vsebinskih izboljšav natečajev pa vendarle ostaja.

1.
Prve nagrade

Skupna lastnost verjetno kar večine prvonagrajenih projektov v preteklih letih je, da so predvsem korektni: nič več in nič manj. Tlorisi in funkcionalne sheme so običajno dobro rešeni, fasadni pasovi premišljeni, a hkrati so objekti sporočilno prazni, brezizrazni, neznačajni. To je seveda zgolj moje osebno mnenje, a pri njem še zdaleč nisem osamljen. V večen opomin vsem bodočim razpisovalcem je lahko razočaranje gospe Spomenke Hribar ob razgrnitvi nagrajenih rešitev nedavnega natečaja za spomenik žrtvam vseh vojn. “Izgubljena priložnost,” je zapisala v knjigo vtisov ob razstavi.

Ali do tega prihaja zaradi kompromisov pri odločanju o izbrani rešitvi, ali pa popuščanja pod bremenom težke odločitve, je nebistveno. Natečaji se razpisujejo za javno pomembne objekte v lokalnem ali državnem merilu, vanje vsi vpleteni vložijo res ogromno truda, pričakovanja javnosti, naročnikov in udeležencev so zelo visoka in pri tako številni konkurenci in takšni paleti predlaganih rešitev res ni razloga za to, da so na koncu razočarani. Žirije se morajo zavedati svoje odgovornosti – in ta ni samo v tem, da ne naredijo napake, ampak tudi v tem, da izberejo rešitev, zaradi katere je bilo sploh vredno razpisati natečaj in vložiti vanj toliko dela! Svoje delo naj opravijo torej tudi s kančkom poguma in ne zgolj razuma.

2.
Priznanja

Kot je sklepati iz poročil žirij natečajev zadnjih let, končno odločanje o nagradah poteka nekako dvostopenjsko. V prvi fazi se po več krogih glasovanja pride do šestih ali osmih elaboratov, ki se uvrstijo med prejemnike nagrad in priznanj, v drugi, finalni fazi pa se odloči, kako se bodo nagrade razdelile med teh šest elaboratov. Nujna posledica tega je, da priznanja (ali po domače odkupe) prejmejo elaborati, ki so na nekakšnem internem glasovanju dosegli 4., 5. in 6. mesto, torej so večinoma slabše variante nagrajenih elaboratov.

Smisel priznanj pa ni v tem. Mednarodno sprejeto angleško ime zanje je »honorable mention«. Častna omemba. Priznanja bi morala biti prav to – častne omembe rešitev, ki sicer zastavljenega problema ne rešijo celostno in na primerni ravni, da bi bile primerne za izvedbo, a hkrati (morda pa prav zaradi tega) v vsaj določeni prvini pomenijo bistven korak naprej v arhitekturi oziroma ponujajo drugačen premislek o prostoru ali družbi.

Obstoječi način izbora priznanj se je pri nas izrodil v nekakšno cenzuro drugačne arhitekture. Njena dolgoročna posledica pa je, da sčasoma ta drugačna arhitektura tudi dejansko izginja – vse redkeje, sploh pri večjih in težjih natečajih, naletimo na rešitev, ki resnično preseneti. In vse več ekip se odloča vse bolj taktično, predvsem glede na sestavo žirije, saj po mesecu dela ne želijo biti izločene že v prvem krogu samo zato, ker preveč odstopajo od povprečja ostalih rešitev.

3.
Neizvedeni objekti

Višina nagrad in odškodnin pokrije stroške projektiranja zgolj prvonagrajeni ekipi, v redkih primerih prvim trem. Težko je verjeti, da se 30–40 ekip arhitektov loti natečaja z zavedanjem, da bo zgolj ena izmed njih plačana za svoje delo, vse ostale pa bodo imele izgubo. Prava nagrada je seveda v pridobitvi posla, vrednega običajno okrog sto tisoč ali celo nekaj sto tisoč evrov, ter v možnosti načrtovanja objekta javnega pomena. Kaj pa se zgodi, če investitor objekta ne zgradi?

Če primerjamo stvar z loterijo – predstavljajmo si, da se organizator loterije po končanem žrebanju odloči, da prva nagrada ne bo 500.000 €, kot denimo znaša pogodba za projektiranje večjega javnega objekta, ampak samo 20.000 €, kot denimo znaša prva nagrada na natečaju za ta isti objekt. Ali ne bi takšna odločitev izzvala množičnih pritožb, ne le (ne)srečnega nagrajenca, ampak tudi vseh ostalih, ki so srečke kupili v prepričanju, da se potegujejo za bistveno višjo nagrado, kot se je izkazalo na koncu? Ali se ne bi v tem primeru takoj zganili borci za varstvo potrošnikov, lojalne konkurence in pravne države?

Natečaj, ki se ga udeleži nekaj deset ekip, pa se ne konča z izvedbo razpisanega objekta (razen v primeru objektivnih zunanjih okoliščin), pomeni zavajanje množice arhitektov, da opravijo zastonjsko delo skorajda izključno v osebno veselje ali promocijo naročnika. Zbornica se sklicuje na določila Zakona o javnem naročanju, po katerih lahko naročnik kadarkoli odstopi od razpisa, vendar pa pri običajnih javnih razpisih ponudniki dajejo samo ponudbe (ponudbene cene), pri natečajih pa arhitekti dejansko opravijo že precejšen del dela in bi morali biti bistveno bolj zaščiteni. Če moramo arhitekti dajati nekakšne menice za resnost ponudbe, bi morda kazalo razmisliti o podobni praksi tudi za naročnike. (To je sicer del širšega odnosa do investitorjev: Ljubljana bi denimo lahko imela precej drugačno podobo, če bi bili ti pred pričetkom gradnje primorani lokalni skupnosti izdati nekakšno menico za saniranje gradbišča ali gradbene jame – rane v prostoru – v primeru, ko se gradnja zaradi insolventnosti nenadoma ustavi.)

4.
Količina dela

Vzemimo za primer kar konkreten natečaj, za NUK2 leta 2012. Natečaja se je udeležilo 120 ekip, glede na kompleksnost naloge se je verjetno v povprečju vsaka z nalogo ukvarjala vsaj mesec dni in v povprečju so pri vsaki ekipi delali vsaj štirje ljudje. Velika večina rešitev, katerih avtorji so se ure, dneve in tedne ukvarjali s funkcionalnimi shemami, statiko, detajli fasadnih pasov, z ambienti v notranjosti, videzom in sporočilno vrednostjo objekta, je bila zavrnjena preprosto zaradi urbanistične umestitve objekta v prostor. Torej zaradi tiste prve odločitve, ki je pomenila šele uvod v mesec dni (očitno nepotrebnega) garanja.

Zahtevani nivo natečajev se ves čas dviguje, delno zaradi vse večje konkurence, delno pa tudi zaradi dejstva, da zmagovalna ekipa načeloma prevzame tudi vse nadaljnje faze izdelave projektne dokumentacije. V tem smislu nivo obdelave natečajne rešitve na neki način kaže na projektantsko usposobljenost te ekipe oziroma sporoča naročniku, do kolikšne mere ji lahko zaupa nadaljnje projektiranje. Drobne napake in nedoslednosti dejansko so pomembne!

Toda – ali se tega res ne da ugotavljati na drug način? Na že omenjenem natečaju za NUK2 je bil skupni strošek vseh ekip (če je povprečje pravilno postavljeno) dober milijon evrov! Tukaj je pač odgovornost razpisovalca, da pretehta, kako preprečiti hordi projektiranja lačnih arhitektov, da bi si polomila zobe samo zato, da bo investitor lažje izločil tiste, ki jim zahtevnejšega projektiranja ne gre zaupati. V končni fazi gre vendarle za našo stanovsko organizacijo (ZAPS), ki bi nas lahko zaščitila vsaj pred preveč dela, če nas že pred premalo posla ne more.

5.
Odškodnine

Čisto preprosto: ukinejo naj se! Rešitev iz let do 2010, ko so bile odškodnine razmeroma visoke in niso bile vezane na število oddanih elaboratov, je predraga in tudi drugače nesprejemljiva za naročnike, saj vse do konca natečaja ne morejo niti vedeti, koliko jih bo ta sploh stal. Veliko ekip, predvsem študentskih, se je takrat lotevalo natečajev samo zato, da so pobrale dva ali tri tisoč evrov odškodnine. Kar je že v osnovi nepošteno do naročnikov, natečaj pač ni socialni korektiv. Sedanja rešitev, ko so odškodnine padle že pod 200 evrov, pa je žaljiva za avtorje.

Odškodnin ne poznajo nikjer v tujini. Tudi pri nas naj se ukinejo. Arhitekti se bodo lotevali natečajev v manjšem številu in bolj premišljeno, investitorji pa bodo vsaj delno razbremenjeni stroška in se bodo za natečaje morda raje in večkrat odločili. Seveda pa bi bilo hkrati nujno tudi znižati zahtevani nivo elaboratov, količino risb in podobno, kot je že bilo omenjeno.

6.
Dopustnost udeležbe

Ta tema se v internih debatah pojavi vedno znova ob vsakem natečaju: ali je dopustno, da na istem natečaju del zaposlenih na Fakulteti za arhitekturo sodeluje kot člani žirije, drugi del pa kot avtorji elaboratov? Ali povedano drugače, je igra še poštena, če se v konkurenci elaboratov, ki jih ocenjuje žiranti, znajdejo tudi rešitve njihovih sodelavcev ali celo nadrejenih?

Sam sem mnenja, da drugačne rešitve, kot je sedanja, v Sloveniji pač ne moremo imeti. Prepovedati udeležbo vsem arhitektom, ki so kakorkoli povezani s člani žirije, bi pomenilo, da več kot pol arhitektov na natečajih sploh ne more sodelovati. Konkretnejša prepoved udeležbe profesorjem na fakulteti pa bi hkrati pomenila tudi, da se naročnik vnaprej odpove potencialno najboljšim rešitvam, torej rešitvam avtorjev, ki so se doslej najbolj izkazali s svojim delom (in nekateri zato tudi postali profesorji na fakulteti), oziroma da se odpove najbolj kompetentnim ocenjevalcem teh rešitev. O nesmiselnih rečeh pa nima smisla razpravljati.

Kljub temu pa ostaja moja večna pobožna želja, da bi se zaposleni na fakulteti vsaj kdaj, na kakšnem manj pomembnem natečaju, kolektivno odpovedali sodelovanju kot avtorji zaradi sodelavcev, ki so člani žirije. Odveč je pripomniti, koliko bi na moralno-etični ravni s tem pridobili vsi: fakulteta, zbornica, celotna skupnost arhitektov! Na nek način pa bi to bila tudi gesta solidarnosti – v času krize bi se ob dobro plačanih in varnih službah odpovedali dodatnemu popoldanskemu zaslužku v korist tistih, ki hiramo na trgu.

Objavljeno v reviji Hiše, št. 81.