V političnih argumentacijah je velikokrat slišati krilatico, da nek ukrep prenavlja zgolj fasado hiše (torej družbe), temelje pa da pušča enako gnile še naprej. Vsem v debati je takoj jasno, kaj govorec želi povedati – po njegovem mnenju je kritizirani ukrep pač popolna neumnost, saj ne rešuje bistva problema, ampak uvaja samo kozmetične popravke. Gospodje v politiki seveda ne vedo, da se v realnem svetu, praktično pred njihovimi očmi, dogaja ravno to: množično in po vsej Sloveniji se stanovanjskim blokom, ki po sedanjih standardih ne bi izpolnjevali niti ene izmed bistvenih zahtev za pridobitev gradbenega dovoljenja, da o bivalnih pogojih sploh ne govorimo, prenavlja zgolj in izključno le fasada oziroma celo samo njena zunanja izolativna plast. Navznoter pa ostajajo ‘gnili’ še naprej.

Primer celostne prenove večstanovanjske zgradbe (http://www.studiokristof.com/projects/pr5/index.html)

Tretjina prebivalstva Slovenije živi v večstanovanjskih stavbah in okrog 40 odstotkov teh stavb je starejših od 50 let – torej se približuje ali presega teoretično obdobje uporabnosti stavbe, ki je 60 let, ko je praviloma potrebna njena korenitejša prenova. Preračunano to pomeni tudi, da približno četrt milijona Slovencev živi v blokih in podobnih stavbah, grajenih v času, ko protipotresna gradnja še ni bila predpisana. Že malo močnejši potres bi sprožil pravo socialno bombo! Kar četrtina prebivalstva živi v stanovanjih, ki niso premajhna samo po kvadraturi, ampak tudi po številu sob glede na število članov gospodinjstva, tretjina stanovanj pa je v stanju, ki se bi ga dalo opisati kot vsaj delno nezdravo (plesen, vlaga, prepereli okenski okvirji, itd). Veliko blokov je brez dvigal in tudi brez požarnih stopnišč in drugih oblik zagotavljanja požarne varnosti. A kljub temu sta korenček in palica državne politike – subvencije Ekosklada in muke po PURESu – namenjena izključno samo energetskim prenovam objektov. In tudi lastniki ob vseh pomanjkljivosti njihovih stanovanj dejansko prenavljajo skoraj samo to.
(vir statističnih podatkov: Stanovanjska problematika v RS, 2012.)

Danes obseg stanovanjskega stavbnega fonda pretežno zadošča demografski sliki prebivalstva in novih stavb se ne bo več gradilo tako množično kot v preteklih desetletjih. Večina nas je torej obsojena na življenje v starih stavbah – ki pa zahtevam sodobnega časa nikakor več ne služijo. Zato se je potrebno njihovih prenov lotiti sistematično in predvsem celostno. To še zdaleč ne pomeni samo energetske prenove fasadnega ovoja. Pomeni tudi razširitev fasadnih odprtin, povečanje balkonov in teras, namestitev manjkajočih dvigal, izboljšanje potresne in požarne varnosti objektov, ureditev prezračevanja zaprtih prostorov, zvočne izolativnosti; kjer se da, pa tudi povečanje samih stanovanj z razširitvijo objektov ali združevanjem enot. Cilj prenov mora biti dvig celotnega bivanjskega in gradbenega standarda obstoječih stavb in ne le izboljšanje njihove energetske bilance.

Subvencije Ekosklada in ostalo politiko prenov objektov je nujno razširiti na celostne arhitekturne prenove večstanovanjskih zgradb, kar lahko postane tudi nov nacionalni projekt (ne samo socialni, ampak tudi gospodarski oziroma gradbeni). Subvencije naj se podeljujejo le tistim prenovam, ki dotrajane stavbe v celoti spravi na današnje standarde. Stanovanjski sklad naj se loti sistematičnega odkupovanja blokovskih stanovanj, združevanja manjših enot v večje in ponovne odprodaje. Zakonodaja naj se spremeni tako, da bo celostne arhitekturne prenove administrativno lažje izvedljive. In končno, ljudem, ki so v preteklih letih tako pokorno sprejeli nujo energetskih prenov, naj se dopove, da prevelik račun za plin in ogljični odtis nista edini stvari, ki bi jih morali motiti pri njihovih stanovanjih.

(skrajšana verzija besedila je bila objavljena na portalu arhitekturNEpolitike: http://politike.zaps.si/index.php?id=6)