V tem trenutku je na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo vpisanih 1177 študentov dodiplomskega študija. K tej številki lahko prištejemo še približno 300 študentov arhitekturne smeri mariborske Fakultete za gradbeništvo in verjetno kakšnih 100 slovenskih študentov, ki so arhitekturo vpisali na tujih fakultetah. Vprašanje se postavlja kar samo od sebe: kaj bodo vsi ti ljudje v prihodnosti delali?

Nam najbližji arhitekturni dogodek svetovnega merila, ki bi morda znal odgovoriti na to vprašanje, je vsakokratni beneški arhitekturni bienale. Redni obiskovalci bienala so lahko že vsaj pred desetletjem opazili spremembo v načinu postavitve razstav. Če so v devetdesetih še prevladovale makete in plakati izvedenih (ali neizvedenih) arhitektur, se v novem tisočletju arhitekture, če pod tem pojmom seveda dojemamo konkretne fizično obstoječe stavbe, praktično ne prikazuje več. Razstave so postale nekakšne inštalacije izdelkov, namenjenih izključno postavitvi v galeriji.

Spomnimo se denimo subtilnih risb Junye Ishigamija na stenah japonskega paviljona leta 2008. Narisane so bile s svinčnikom, kot da bi želele poudariti lastno fizično minljivost (po zaprtju bienala so stene prebelili). Ali pa inštalacije Sideways slovaške skupine Zero-zero. V paviljonu je bilo postavljenih 20 hladilnikov različnih lastnikov – študenta, poslovneža, vdove, mlade družine, ostarelega para itd.; obiskovalci so odpirali hladilnike in opazovali, kaj je v njih, s tem pa na neki način spoznavali tudi bivalne navade lastnikov.

Še bolj radikalen zasuk je letos ob petdeseti obletnici doživel slovenski Bienale grafičnega oblikovanja, tokrat slavnostno poimenovan BIO-50. Prejšnji bienale je bil še postavljen kot pregledna razstava konkretnih izdelkov oblikovanja, tokratni pa je organiziran kot delavnica, na katerih bo 12 skupin ljudi, ki se večinoma od prej niso poznali in jih je izbrala žirija mentorjev in kuratorjev, obravnavalo 12 tem in na koncu predstavilo rezultate svojega dela.

BIO torej ni več razstava že narejenih eksponatov, ampak dogodek, kjer lahko produkcijo novega spremljamo tako rekoč v živo. V času, ko si je vse nove ali sploh še nezgrajene objekte mogoče ogledati na internetu, pač ni več razloga, da bi te iste slike ponovno gledali tudi v galeriji. Zato je treba na razstavah ponuditi nekaj unikatnega, nekaj, kar je mogoče videti samo tukaj in sedaj.

Vendar pa je v ozadju še ena, veliko globlja sprememba: fokus zanimanja arhitektov se je prestavil s fizične strukture, ki omogoča bivanje, torej stavb, zasebnih in javnih prostorov, na bivanje samo. Dodatno spodbujen s pomanjkanjem drugih poslov novodobni arhitekt raziskuje življenjske sloge, možnosti povezovanja četrtnih skupnosti, medgeneracijska sobivanja in podobno. Stara dilema, ali je arhitektura umetniška ali tehnična dejavnost, počasi izgublja pomen. Arhitekti danes postajajo predvsem inženirji za bivanje! Načrtovanje arhitekture je postalo terapija za kakovostnejše življenje.

Že pred leti je v Sloveniji vzniknilo kup skupin, ki se ukvarjajo z drobnimi intervencijami v prostoru – najprej Prostorož, za njimi pa še Štrajn v Kamniku, Živa dvorišča v Mariboru in drugi. Pomislili bi, da s svojimi intervencijami zgolj odkrivajo ali poudarjajo zapostavljene javne prostore. Vendar je glavni prispevek teh skupin drugod – meščane učijo uporabljati javni prostor. S svojimi intervencijami ne spreminjajo le fizične strukture javnih prostorov, pač pa predvsem način, kako ljudje te prostore uporabljajo, tudi kadar prostori dejansko ostajajo bolj ali manj enaki.

Arhitekturno vretje se danes ne dogaja v velikih birojih pod vodstvom velikih imen, pač pa v podrasti, na pol anonimno, v prostorih ali kolektivih, ki slišijo na imena coworking, officesharing in kar je še podobnih oblik boja za preživetje. Kar je tudi razumljivo – s premikom fokusa arhitekture od stavb k bivanju pač največ pridobijo tisti, ki se z dejanskimi tegobami bivanja borijo tudi sami – iz dneva v dan, brez pomoči tajnic in najetih pomočnikov, brez prijateljev na visokih položajih, s praznimi denarnicami in negotovo prihodnostjo, ki si jo je treba šele izboriti.

Ob klasičnih birojih, ki so se sicer že tudi sami nekoliko razrahljali (njihovi direktorji so danes običajno dvojice arhitektov, in ne več »genialni« posamezniki), se v podrasti vzpostavljajo prave konstelacije samostojnih (freelance) arhitektov, ki se ob večjih projektih povezujejo vsakič posebej glede na potrebe, situacijo in zmožnosti; sodelavci na enem so istočasno konkurenti na drugem natečaju, vodja projekta in njegov podizvajalec pri enem imata obrnjeni vlogi pri drugem projektu. Proces dela se je torej skrajno demokratiziral, hkrati pa, če ostanemo pri družbenoekonomskem izrazoslovju, se dogaja nekakšna vrnitev socialističnega samoupravljanja (delavci sami odločajo o vsem), a z neoliberalnimi temelji – prekerno združevanje samostojnih arhitektov pomeni seveda predvsem način, kako se znebiti največjega stroška klasičnega biroja, direktorja.

Z vznikom drobne prakse se je zgodil še en premik, premik k filozofiji recikliranja in naredi-si-sam izdelkov, kar je morda bolj kot v arhitekturi vidno v modi – prav neverjetno je, kako so nenadoma postali popularni tečaji šivanja, ena bolj svežih idej na tržišču pa so darilni paketi Paul-Maline s skrojenimi, a ne sešitimi oblačili – obdarovanec si jih mora končati sam. Ponovno se torej vračamo v čas, ko so očetje še popravljali igrače otrokom, mame pa šivale njihove nogavice. Kakšni dve desetletji je bilo takšno početje skorajda simbol socialne šibkosti, zdaj je zopet »in« – kot odraz kulturne progresivnosti in ekološke ozaveščenosti, v duhu tako finančne krize kot tudi nasičenja s potrošniškimi izdelki iz supermarketov.

V tem smislu gre ponovno pohvaliti občutek organizatorjev letošnjega BIO-50 za sodobne trende, saj je bienale presenetil z naborom tem, pred dvema ali tremi leti popolnoma nepredstavljivih na takšni prireditvi: »Hekanje gospodinjskih aparatov«, »Spoznaj svojo hrano«, »Skrite obrti«; in pa seveda »Dostopno življenje«, »Hoja po mestu«, »Oblikovanje življenja«. Povsem resno lahko pričakujemo, da bo po letih zaničevanja in zasmehovanja kmalu tudi samograditeljstvo, če smo že pri arhitekturi, ponovno postalo upoštevanja vredna dejavnost, temelj naše družbe.

Pomenljivo je, da so vse naštete prakse, od združevanja v delovne kolektive, recikliranja, popravljanja pokvarjenih naprav do učenja šivanja itd., vzplamtele predvsem med kreativci. Kreativci pa so, vemo, nekakšen detektor sprememb v družbi. S svojo senzibilnostjo zaznavajo reči, ki jih večinoma sami niti ne razumejo (in potrebujejo vojsko filozofov, sociologov in novinarjev, da njihove misli razvozlajo, poenostavijo in ponesejo med množice). Kaj torej zaznavajo senzorji v našem primeru?

Recikliranje in naredi-si-sam izdelki so morda slutnja prihajajočega obdobja dolgoročne stagnacije in upada naše družbe, ko bodo morali te prakse uporabljati vsi. Takšno družbo lepo ilustrira trilogija filmov Mad Max. Spomnimo se – dogajanje je prestavljeno v bližnjo, neznano prihodnost, ko družba počasi razpada. Ne vemo, zakaj. Države skorajda ni več (tudi policaji so freelancerji!), infrastruktura je samo še tista, ki je fizično ostala od prej. Podjetij ni več – avtomobilov se recimo ne kupi na trgu, ampak se jih sestavi iz najdenih avtodelov na odpadih (samograditeljstvo, naredi-si-sam). Produkti torej ne nastajajo več na novo, ampak si jih ljudje sami sestavijo iz ostankov prejšnje civilizacije.

A ravno tukaj se skriva obrat – razpadanje civilizacije se ne kaže kot sivo in žalostno obdobje, pač pa kot obdobje fascinantnega vznika kreativnosti, ki bi bila v urejeni družbi sicer potlačena na varnih delovnih mestih, v javnih službah, v standardiziranih okoljih. Kakšni avtomobili, kakšna oblačila! In takšen vznik kreativnosti seveda nujno pripelje do novega vzpona (ki je v Mad Maxu morda prikazan le kot slutnja obljubljene dežele na koncu filma).

Današnja gospodarska kriza je morda torej zgolj naraven refleks družbe, ki je obstala in potrebuje novo energijo za ponovni vzgon. Družbe, ki so najbolj zaspale, zdaj krizo čutijo najbolj. Tudi naša. Arhitekti so tukaj zgolj kolateralna škoda: pešadija v prvi bojni liniji; tisti, ki morajo najbolj propasti, da lahko družba iz njih največ iztisne. Nekdaj so za boljši jutri umirali proletarci za tekočim trakom, danes samozaposleni v kulturi. Spomenika ni pričakovati, a tudi občutek, da se na naših truplih gradi boljši svet, ni povsem zanemarljiv.

Objavljeno v reviji Hiše, št. 82