Demokracija in javni arhitekturni natečaji

(Objavljeno v Objektivu dne 30.4.2021)

Na mize poslank in poslancev Državnega zbora je pred nekaj tedni brez javne razprave priromal Zakon o debirokratizaciji. Ta posega v kar 30 drugih zakonov, med drugim pa odpravlja obveznost javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije.

Življenje, še bolj pa politika, sta polna drobnih ironij. Poslanke in poslanci bodo o odpravi obveznosti arhitekturnih natečajev odločali v stavbi, ki je nastala na podlagi arhitekturnega natečaja. Njen avtor je arhitekt Viktor Glanz, zgrajena je bila za nekdanjo republiško oblast, danes pa predstavlja enega izmed simbolov tako osamosvojitve kot tudi sodobne države. Arhitekturni natečaj za stavbo današnjega Državnega zbora je bil razpisan leta 1947, dokončana je bila leta 1959. O tistem natečaju je znanega malo. Ker je na njem sodeloval tudi Jože Plečnik, je sklepati, da je tudi njegov načrt za slovenski parlament, Katedralo svobode, nastal kot natečajni elaborat. Katedrala svobode ni bila zgrajena, a je njena podoba skozi desetletja vtisnila v kolektivno zavest naroda, morda še bolj kot podoba zgrajenega parlamenta. Plečnikov parlament je Slovenija med drugim tudi umestila na svojo edicijo evrskih kovancev. To ni edini primer, da je tudi kakšna neizbrana natečajna rešitev zaživela lastno življenje, kar priča o moči tega načina izbire projektantskih rešitev.

Še en simbol naše državnosti je Trg republike pred stavbo Državnega zbora. Na njem je junija 1991 bila razglašena samostojnost Republike Slovenije, predsednik republike Milan Kučan je ob tem izrekel slavne besede, ki so nosile tudi slutnjo vojaškega spopada: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Trg republike je odtlej prostor političnih zborovanj, protestov in državnih proslav. Nastal je na območju nekdanjih vrtov Uršulinskega samostana; na gredice vrtov danes spominjajo linije v njegovem tlaku. In tudi ta prostor slovenske osamosvojitve je nastal na podlagi javnega arhitekturnega natečaja, ta je bil razpisan davnega leta 1960. Avtor trga in obeh stolpnic ob njem je arhitekt Edvard Ravnikar, dela so bila dokončana leta 1974.

Nekdanja komunistična oblast se je ob vseh svojih pomanjkljivostih torej vendarle zavedala pomena transparentnega in demokratičnega odločanja o projektantskih rešitvah, ki zaznamujejo prostor še nadaljnja desetletja ali stoletja. Tako je zmogla ustvariti vrhunske stavbe, ki danes predstavljajo enega temeljev naše kulturne dediščine. Podobno je tudi v tujini. Kar nekaj ikon sodobnega sveta je bilo zgrajenih z arhitekturnimi natečaji – med drugim Sydneyjska opera, Bela hiša v Washingtonu, Eifflov stolp in Center Pompidou v Parizu, Westminstrska palača v Londonu (parlament Združenega kraljestva), Reichstag v Berlinu, Guggenheimov muzej v Bilbau in podobno.

Natečaji in slovenska arhitektura danes

Natečaji poganjajo tudi današnjo arhitekturno produkcijo v Sloveniji. Ta je po obdobju relativnega zatišja v 80in in 90ih letih prejšnjega stoletja, ko tudi gradenj ni bilo veliko, ponovno izjemno kvalitetna in uživa tudi široko mednarodno prepoznavnost. Če si izposodimo epidemiološko izrazoslovje, bi lahko govorili o tretjem valu slovenske arhitekture: prvi val se je zgodil s Plečnikom, Vurnikom, Šubicem še pred drugo svetovno vojno, drugi z Ravnikarjem, Miheličem, Mihevcem, Severjem in drugimi modernisti v desetletjih po vojni, tretjega, kot rečeno, živimo sedaj. Tretji val se ni zgodil naključno, pač pa prav na podlagi odločitve mlade države, da za večje javne investicije izpelje javni arhitekturni natečaj. Ob prelomu tisočletja je tako zrasla Gospodarska zbornica Slovenije (Sadar + Vuga), kasneje so ji sledile mnoge večkrat nagrajene stavbe in prostorske ureditve, kot so Nordijski center Planica (Abiro, Stvar, Akka), stadion Ljudski vrt v Mariboru (Ofis arhitekti in Multiplan), opečna stanovanjska soseska na Brdu v Ljubljani (Dekleva Gregorič arhitekti), Studenška brv čez reko Dravo v Mariboru (Reichenberg arhitektura), Islamski versko kulturni center v
Ljubljani (Bevk Perović arhitekti), čakamo tudi na NUK2, ki se napoveduje kot izjemna arhitektura.

Natečaji danes vzdržujejo vrhunsko formo uveljavljenih arhitektov, skrbijo pa tudi za podmladek, ki se preko tega instrumenta že leta uspešno uveljavlja na trgu. Zelo pomembno je, da se v zadnjih desetletjih natečaji izvajajo tudi za manjše stavbe lokalnega značaja: vrtce, šole, domove za ostarele in podobno. Pri tovrstnih stavbah mora racionalnost in funkcionalnost imeti prednost pred arhitekturno izraznostjo, in prav tukaj se pokažejo vse prednosti transparentnega izbora konkurenčnih projektantskih rešitev. Kaj je za naročnika bolje, na klasičnem javnem razpisu izbirati projektanta, ki obljublja, da bo za najnižjo ceno lastnega dela izdelal najboljšo rešitev, ali preprosto izbrati najboljšo med že izdelanimi projektantskimi rešitvami na natečaju?


Kvalitetna arhitektura je plaha ptica: poleg talentiranih arhitektov potrebuje tudi presvetljene naročnike in primeren regulacijski okvir za delo stroke. Slednjega pravkar izgubljamo. Če se bomo v prihodnosti primorani spraševati, kaj se je zgodilo, da se je kvalitetna arhitekturna produkcija v letih, ki so danes še pred nami, nenadoma izpela, bo odgovor na dlani: ni zmanjkalo talentiranih arhitektov in ni zmanjkalo prosvetljenih naročnikov, zgodil pa se je zakonodajni pogrom nad arhitekturno stroko, ki se ravno v teh tednih vrši z novim gradbenim zakonom in z ukinjanjem obveznosti javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije.

Birokratska ovira

Vrnimo se za trenutek še k polpretekli zgodovini. Morda se je pozoren bralec že sam zdrznil ob omembi letnice natečaja za stavbo današnjega Državnega zbora: 1947. Od grozot druge svetovne vojne sta takrat minili komaj dve leti. Povojni konflikti še nikakor niso bili rešeni, pravkar je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, država je svoje institucije komaj vzpostavljala. Ruševine so še vedno kazilo podobe mest in povojna obnova se je komaj začenjala. In vendar je oblast v tedanjem kaosu zmogla organizirati arhitekturni natečaj za novo stavbo parlamenta.

V luči tega je prav nenavadno, da natečaj predstavlja nepremostljivo birokratsko oviro v današnjem času miru in vseh digitalnih tehnologij, ki so nam na voljo. Ni se potrebno spraševati, ali so natečaji res birokratska ovira. Seveda so! So birokratska ovira pred netransparentnimi postopki odločanja o posegih v prostor, so ovira pred prirejenimi razpisi v prid enega ponudnika, so ovira pred sistemsko korupcijo na področju gradenj. So tudi ovira pred nekvalitetnimi rešitvami, slabo gradnjo in stopicanjem stroke na mestu. Natečaji imajo mnogo pomanjkljivosti, med katerimi je potrebno omeniti predvsem velik strošek udeleženih birojev, a vendarle boljšega sistema za izbor najboljših rešitev za posege v prostor ne poznamo.

Poslanke in poslanci državnega zbora, ki bodo odločali o usodi javnih arhitekturnih natečajev, so na svoje položaje bili izvoljeni v zelo zapletenem in dragem birokratskem postopku, ki se imenuje demokratične volitve. Volitve pomenijo ogromen administrativen zalogaj, ki za nekaj mesecev ustavi celoten državni aparat. Volitve prinašajo mnoga razočaranja, stroške, prepire, in nikakor niso neodporne na napake, torej na izvolitev ljudi, ki v parlament ne sodijo. A vendar boljšega sistema za zagotavljanje demokratičnosti oblasti ne poznamo. Volitve so odlična birokratska ovira pred avtokracijo, političnim klientelizmom, stopicanjem družbe na mestu. Kar so za demokracijo volitve, so za arhitekturo natečaji.

Demokracija

Obveznost javnega arhitekturnega natečaja se ukinja v zapleteni akrobaciji kar treh zakonov: Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), v katerem je obveznost zapisana sedaj in ki se pravkar spreminja, Zakona o debirokratizaciji, ki obveznost ukinja kar mimo ostalih sprememb ZJN-3, in Gradbenem zakonu, kjer bodo natečaji omenjeni po novem. V predlogu Gradbenega zakona piše, da so natečaji obvezni, če tako sklene vlada, ministrstvo ali občinski svet. Oziroma, če poenostavimo: javni naročnik je dolžan razpisati natečaj, če se odloči razpisati natečaj. Če pa se natečaja ne odloči razpisati, ga ni dolžan razpisati. Generacija piscev sedanjih zakonov je v mladosti veliko prebirala Alana Forda.

Poslanci in poslanke državnega zbora bodo v naslednjih mesecih usodo natečajev dokončno zapečatili, v eno ali drugo smer. Posledic svoje odločitve sami ne bodo nosili, tudi po glasovanju bodo svoje delo nadaljevali v stavbi, ki je nastala na podlagi kvalitetnega transparentnega postopka izbire projektantskih rešitev. Odločali pa bodo o tem, ali bodo z enako kvalitetnimi postopki nastajali tudi bodoči vrtci, šole, domovi za ostarele, javne stavbe in javni prostori. Ali ne bi bilo pošteno, da hkrati z ukinjanjem natečajev glasujejo tudi o selitvi državnega zbora v kakšno prazno brezoblično stavbo na obrobju mesta, ki je nastala brez birokratskih ovir?

Zgodovina arhitekturnih natečajev je dolga že vsaj dve tisočletji in pol. Kolikor je znanega, je natečaje, tako kot tudi demokracijo, izumila antična Grčija. Prvi znani arhitekturni natečaj je bil razpisan za atensko Akropolo, zgrajeno v petem stoletju pred našim štetjem. Natečaji tako ležijo v jedru ustvarjanja materialne kulturne dediščine zahodne civilizacije. Če nam je demokracija res prinesla državni zbor, ki bo natečaje odpravil kot nepotrebno birokratsko oviro, potem je morda nepotrebna in nedelujoča birokratska ovira tudi demokracija sama.

Tomaž Krištof
arhitekt, vodja biroja Studio Krištof arhitekti in predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije

Naslovnica Dnevnika: Tomato Košir, besedilo na naslovnici: Igor Medjugorac

https://www.dnevnik.si/1042954184/objektiv-nova/demokracija-in-javni-arhitekturni-natecaji-

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s