Zidovi in razpoke v njih

(Govor na Dnevu arhitektov 2020)

There is a crack in everything, that’s how the light gets in. (Leonard Cohen, Anthem)

Leto 2020 je prineslo epidemijo, izolacijo, maske, sezname rumenih in rdečih držav. Danes z nostalgijo gledamo na prejšnja leta, ko smo se lahko gibali svobodno in relativno brez omejitev. A pri tem pozabljamo, da naš prostor epidemije ni dočakali povsem neograjen. Že pred nekaj leti se je Slovenija obdala z bodečo žico z rezili, ki je postala stalno prisotna realnost za ljudi, ki živijo ob naši južni meji, predvsem pa za begunce, pred katerih usodami naj bi nas varovala. Letos je sledilo zapiranje meja zaradi virusa – najprej meja države, nato celo meja občin. Za nekaj tednov smo se skoraj povsem umaknili v svoje domove, javno življenje pa večinoma preselili na internet. Kot kaže, nas nekaj podobnega čaka tudi jeseni.

Komaj je spomladi epidemija nekoliko popustila, so se začeli petkovi kolesarski protesti in z njimi so prišle nove ograje. Najprej je bil ograjen Trg republike v Ljubljani, nekaj tednov pozneje, na proslavi Dneva državnosti, pa Kongresni trg. Protestniki so se takrat preselili na Prešernov trg, hkrati s protestom proti vladi pa je tam potekal tudi protest proti protestu proti vladi. Med enim in drugim je bil postavljen strnjen policijski kordon: živi zid, ki je ločeval različno misleče, da med njimi ni izbruhnilo fizično nasilje.

Zidovi, ki jih postavljamo v teh letih, domnevno varujejo našo kulturo pred drugimi kulturami, potencialno zdrave pred potencialno okuženimi, tiste zgoraj pred tistimi spodaj, tiste desno pred tistimi levo in seveda obratno. Ti zidovi so politično in ne arhitekturno dejanje. Vendar pa je v vseh primerih ograjen fizičen prostor in ta je primarna arhitekturna prvina. Z ograditvijo Kongresnega trga in Trga republike sta bili ograjeni deli dveh največjih slovenskih arhitektov, Edvarda Ravnikarja in Jožeta Plečnika. Zato ne more biti vseeno, kako se na to odzovemo arhitekti in kakšno je ob tem naše sporočilo.

V času, ko družbe gradijo zidove med ljudmi, postane osnovna naloga kulture, z njo pa tudi arhitekture, da tem zidovom zadane prve razpoke. Čim več njih. Skozi razpoke pronica svetloba, skozi njih prihaja zrak. Vemo, da tudi najmanjša razpoka, skozi katero voda sprva zgolj kaplja, lahko na koncu poruši največji jez. Zidove, ki so bili zgrajeni v teh letih, bo nekega dne potrebno podreti. Pomembno je, da bodo takrat čimbolj načeti, saj so fizični zidovi zgolj manifestacija zidov v glavah ljudi, teh pa ni možno podirati z bagri, pasti morajo sami.

V tem smislu je najpomembnejše arhitekturno dejanje zadnjega leta, morda celo desetletja, postavitev Islamskega kulturnega centra biroja Bevk Perović arhitekti, ki ga je vsa stroka, vključno z žirijama za Plečnikova odličja in za odličja ZAPS, ocenila kot izjemno arhitekturno delo. Dejstvo, da je muslimanski skupnosti, ki sobiva z nami že desetletja, končno uspelo postaviti svoj dom, predstavlja veliko olajšanje za vse nas. Sama arhitektura Islamskega kulturnega centra pa na najbolj neposreden način kaže, kako prisotnost tujih kultur našega prostora ne kvari, ampak ga bogati, lepša in dela znosnejšega.

Pomenljivo je tudi, da gre za edino večjo kulturno stavbo državnega pomena, ki je nastala na naših tleh po osamosvojitvi. Islamski kulturni center zapolnjuje praznino, ki jo čutimo, ker svoje suverenosti v vseh njenih tridesetih letih nismo uspeli ovekovečiti z niti eno državotvorno stavbo. Še najbližje temu smo, ali pa smo bili, z novo nacionalno knjižnico. Prvi natečaj za NUK-2 je bil izveden davnega leta 1989, drugi leta 2012!

Kot je pripomnil kolega arhitekt, je muslimanska skupnost za obstanek na naših tleh morala razviti lastnosti, ki so ji pomagale tudi pri bojih z mlini na veter pri pridobivanju finančnih sredstev, zemljišč, soglasij in dovoljenj. Prva resna pobuda za postavitev stavbe izvira že iz poznih šestdesetih, vmes so zamenjali kar sedem lokacij zanjo. Sedaj, ko je Islamski kulturni center zgrajen, nam lahko morda pomagajo tudi pri naši nacionalni knjižnici.

S temo Dneva arhitektov, osrednjega dogodka Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, preko ograj gledamo tudi mi. Lani smo obravnavali sodobno arhitekturo na tleh nekdanje Jugoslavije; naši gostje so prišli iz Hrvaške, Srbije, Črne gore in Makedonije. Letošnji dan arhitektov pa je namenjen slovenskim arhitektom, ki delajo v tujini, večinoma na zahodu. Nekateri delajo v tujih birojih, drugi so v tujini ustanovili lastne biroje, tretji ostajajo doma in imajo v tujini zgolj projekte, ali pa predavajo na univerzah po svetu. Vsem je skupno to, da s svojim delom prispevajo bližnjim ali daljnim tujim kulturam. Morda so s tem kak zid porušili tudi tam.

Za arhitekte pa letošnje leto ni zgolj leto epidemije, pač je na nek način tudi Plečnikovo leto. Skoraj vsa stroka se je poenotila glede zaščite Plečnikovega stadiona v Ljubljani in lahko se nadejamo, da bo po vseh prevratih vendarle ohranjen in obnovljen v skladu z vsemi sodobnimi kulturno-varstvenimi smernicami. V senci boja za Plečnikov stadion pa je skoraj neslišno izginila Kapela srca Jezusovega v Mariboru, katere notranjost je zasnoval Jože Plečnik. Izvirno Plečnikovo delo, edino v Mariboru, je končalo v skladišču. Na ruševinah kapele bo zrasla nova garažna hiša podjetja »Best in parking«.

Včasih gradimo zidove, ki jih ne bi smeli graditi, in ne gradimo tistih, ki bi jih morali. Ohranjamo zidove, ki bi jih morali rušiti, in rušimo tiste, ki bi jih morali ohraniti.

Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS)