(Govor na Dnevu arhitektov 2021)

Leto 2021 si bomo morda veliko bolj kot po epidemiji, ki je z nami vendarle že drugo leto in že četrti val, zapomnili po razpadanju družbenega tkiva, ki se v tem času odvija pred našimi očmi. Epidemija je to razpadanje delno zgolj razkrila, delno pospešila, v marsičem pa tudi omogočila – omogočila tistim, ki jim dosedanji ustroj družbe ni ustrezal. Ali je to za nadaljnji razvoj Slovenije dobro ali ne, naj ostane stvar osebne presoje in političnih preferenc vsakega posameznika. Nedvomno pa lahko ugotovimo, da hkrati z rušenjem družbenega tkiva pada tudi zaupanje v demokracijo in institucije pravne države, zaupanje v znanost in stroko, zaupanje v kulturo in še posebej v kulturo izgovorjene ali zapisane besede.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo arhitektura to obdobje preživela nedotaknjena. Arhitekt je strokovnjak na svojem področju; je tudi predstavnik kulturnega sektorja in naj bi bil intelektualec. Arhitekt je inženir, v kurikulumu fakultet za arhitekturo pri nas in po svetu pa so tudi vsebine, kot so filozofija, psihologija in kulturna zgodovina. In v jedru arhitektovega ustvarjanja je skupno dobro. Vse to so danes za posameznika nezaželene, za stroko v celoti pa, kot vidimo v novem gradbenem zakonu, nevarne vsebine.

Turbo-kapitalizem, ki mu tudi pri nas v zadnjem obdobju na stežaj odpiramo vrata, morda najlepše opisuje ameriški izraz »Drill, baby, drill«, ki se običajno se prevaja v »Vrtaj, punči, vrtaj!«. V izvirniku se izraz nanaša na črpanje nafte, v prenesenem pomenu pa na katera koli naravna in okoljska bogastva, ki jih je moč nepovratno izkoriščati, v primeru Slovenije sta to čista voda in relativno neokrnjena narava. Izraz se nadaljuje v neizrečeni »ustvarjaj dobiček in se ne sprašuj, kakšne posledice za okolje in družbo nosi tvoje početje«. Arhitektura pa je stroka, katere osnovna metoda je prav preizpraševanje, osnovni cilj pa skupni javni interes. Za arhitekta, kot je odličnem članku na začetku tega leta povedala Urša Vrhunc, je prostor dobrina in ne surovina. Takšna stroka pa neizbežno zmanjšuje dobiček in predstavlja pesek v kolesu turbo-kapitala, osnovanega na filozofiji »Drill, baby, drill!«

Zato se ne gre čuditi, da je prav letos, v času velikih družbenih premikov, luč sveta ugledal protiarhitekturni gradbeni zakon. Če bo zakon sprejet, bo možno gradbena dovoljenja za vrtce, šole, domove za ostarele, bolnišnice, javne in stanovanjske stavbe, pridobiti popolnoma brez sodelovanja arhitekta. Stavbe, ki jih gradimo za sto ali več sto let, se bo snovalo in umeščalo v prostor brez sodelovanja stroke, ki je specializirana ravno za snovanje stavb in njihovo umeščanje v prostor. Da se veščine arhitekturnega načrtovanja ne bi slučajno izkazale kot prednost pri naročnikovem izboru projektanta, zakon za vsak primer ukinja tudi obveznost javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije. Drill, baby, drill!

Splošno nezaupanje v znanost in stroko pri tem pride neskončno prav. Žalostno velikemu številu tistih, ki ne verjamejo v koristnost cepljenja, ki zanikajo podnebne spremembe, ki priložnostnim zdravilcem zaupajo bolj kot zdravnikom specialistom, ki niso, kot ravnatelj neke osnovne šole, prepričani niti v to, da virusi res lahko povzročajo bolezni, so se letos pridružili tisti, ki ne verjamejo, da je arhitektura kakšna stroka, in ki ne verjamejo, da sta za snovanje in umeščanje stavb potrebni veščina in znanje, ki ga ne more imeti nekdo, ki se nekajletnega študija arhitekture sicer ni lotil, je pa zato arhitekta v trenutku prebliska odkril globoko v sebi.

Kaj lahko v tem obdobju storimo? Ko se oblast v imenu celotne družbe odpoveduje arhitekturi, je bistvenega pomena, da se arhitekturi ne odpovemo tudi arhitekti sami. Ključno je, da ohranimo načela poklicne etike, ki nam morajo služiti kot zanesljivo sidrišče v teh neugodnih časih. Tudi za ceno popolne odrinjenosti na obrobje ne smemo nehati slediti osnovnim postulatom naše stroke, kot so prizadevanje za kvalitetno grajeno bivalno okolje, načrtovanje trajnostnih gradenj, zagovarjanje javnega interesa pri umeščanju objektov v prostor. Še naprej moramo stremeti k ustvarjanju lepih, funkcionalnih in racionalnih prostorov, arhitektur, mestih in kulturnih krajin ter, morda še v večji meri kot doslej, k nudenju zanesljivih in profesionalnih uslug naročnikom arhitekture.

Nobena skrajnost ne traja dolgo in vsaka izzove nasprotno reakcijo. Nov zakon, tudi če bo sprejet, se bo slej kot prej sesedel sam vase. V to smo lahko prepričani tudi zaradi splošne ravni osveščenosti prebivalstva, ki je s plebiscitarno zavrnitvijo zakona o vodah politiki dalo vedeti, da sta zanj prostor in narava najvišji vrednoti, celo višji od ideološke pripadnosti. Kot je v zvezi z javnimi arhitekturnimi natečaji kljubovalno zapisal arhitekt Jure Sadar: tudi če bi trenutna politika s tem neumnim predlogom uspela in nam odtujila pravico natečaja, ga bomo pridobili in uzakonili nazaj – njim v posmeh in opomin!

Nov gradbeni zakon je prišel iz istih pisarn kot zavrnjena novela Zakona o vodah, poganjajo so ga isti kapitalski interesi in isti odnos do okolja in prostora. Da se ministrstvo za okolje in prostor v skoraj istem zamahu, kot se je želelo odpovedati vodi in obvodnim prostorom, želi odpovedati tudi arhitekturni stroki, moramo arhitekti vzeti kot izjemno čast in pohvalo, pa tudi kot pomembno spodbudo za naprej. Nekaj očitno že moramo delati prav, da smo jim tako moteči. Če smo kadarkoli, ali pa kadarkoli še bomo, potrebovali dokaz o svojem delovanju v javno korist, smo ga sedaj neizpodbitno dobili. Zato lahko zaključimo z nasmehom na obrazu: najlepša hvala in seveda, vztrajali bomo na točno isti poti, po kateri hodimo že sedaj.

Tomaž Krištof, predsednik ZAPS