trajnostno trajnostno trajnostno

Za začetek tega zapisa se spomnimo velikega Le Corbusierja in namečimo par njegovih misli o arhitekturi: “Arhitektura je temeljito premišljena in zaradi pretanjene urejenosti veličastna igra gmot, umeščenih v svetlobo.” “Ni umetnosti brez čustva, ni čustva brez strasti.”  “Arhitektura je skulptura.” “Arhitekturni elementi so svetloba in senca, stena in prostor.” “Arhitektura – čista stvaritev duha.” (prevod: F. Košir)

Osrednja tema arhitekture, so govorili modernisti, je prostor. Arhitekturni prostor ustvarja njegov ovoj. Ovoj je torej sredstvo, s katerim ustvarimo mase, zajamemo svetlobo, mečemo sence, opredelimo volumen. Arhitektura je tisto višje, kar nastane kot seštevek in zmnožek vsega, tisto skorajda neizrekljivo. Pomembno se je spomniti tega, preden se končno premaknemo k naši temi.

Le Corbuser je namreč zdaj passé. Ne govorim zgolj o stilu, tega nam niti ne rabi biti žal, so padli že boljši in smo preživeli. Passé je, ker povzdiguje arhitekturo nad golo utilitarnost, ker verjame v njeno sporočilno moč, ker jo postavlja na piedestal največjih stvaritev človeka. Namesto tega je sedaj na pohodu filozofija, ki je modernistični ‘form follows function‘ prelevila v ‘no form – just function‘. Kaj na pohodu, celotno področje našega ustvarjanja je že zavzela! Ta filozofija nam govori: zunanji svet je neprijazen, mrzel ali prevroč, naprave nam ustvarjajo optimalno klimo v notranjosti, to klimo je potrebno ohraniti čim bolj – in šele tukaj nastopi arhitektura. Arhitektura je ovoj, ki varuje notranji svet pred zunanjim. Še raje, arhitektura je ovoj, ki varuje notranjo klimo pred zunanjo. Nič manj in predvsem nič več. Ovoj, ki je bil še pred desetletjem ali dvema zgolj sredstvo, je zdaj postal cilj sam po sebi. Arhitekti zdaj ne smemo več stremeti k svetlobi in prostoru, k masam in oblikam, ampak k energetski varčnosti, trajnostni gradnji, debeli izolaciji.

Postaviti energetsko varčnost za osrednji motiv arhitekturnega ustvarjanja je popolna anomalija za naš poklic. Prav je sicer, da je energetska varčnost zapisana v pravilnikih med t.i. bistvenimi zahtevami za objekte; kot so tudi mehanska odpornost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska in zdravstvena zaščita z varstvom okolja, varnost pri uporabi in zaščita pred hrupom. A zakone je potrebno brati tako, kot so tudi pisani. Pisani pa so kot minimalen standard vsake dejavnosti, kot nekaj, pod kar tako ali tako ne smemo iti. Bistvene zahteve, in z njimi tudi energetska varčnost, so temelj, na katerem se arhitektura šele prične graditi. Nikakor pa ne smejo postati naša maksima.

Energetska varčnost je dokaj nova tema in nekaj več pozornosti ji je v začetku dejansko bilo potrebno posvetiti. Potem pa je naenkrat prevladala. Ni težko ugotoviti, zakaj. Energetska varčnost je merljiva! Ima celo svojo fizikalno izraženo količino, toplotno prehodnost objekta (U), s svojo mersko enoto, W/m2K. Arhitekti in arhitekturni kritiki so se je oprijeli, saj je ponudila nekaj, kar je sicer redko v arhitekturi: merilo. Hiša je lahko lepa in funkcionalna, a tega se ne da niti izmeriti, niti dokazati. Komu drugemu je ista hiša lahko tudi grda, ali pa ne ustreza njegovemu načinu bivanja. Vsaka kritika, pozitivna ali negativna, je zato vedno vsaj malo tvegana, saj je lahko vedno podvržena nasprotni kritiki. Energetska varčnost pa je izražena v številki, skoraj certifikatu, ki mu ne gre oporekati.

Revija, ki jo držite v roki, je pred dobrima dvema letoma izdala številko, kjer je ob opisu vsake izmed hiš zapisala tudi, kakšen skupen faktor toplotne prehodnosti ima. Posrečena ideja, sem pomislil, in želel sem si podobno bizarnih statistik tudi v prihodnje. V naslednji številki bi lahko ob vsaki hiši pisalo, koli ton tehta. In še v naslednji, koliko delovnih ur je bilo potrebnih za izgradnjo. Pa koliko kalorij ima hiša (lesene z več energije pač bolj gorijo kot kamnite). A vtis, ki ob zapisih faktorjev prehodnosti nastane, je žal precej manj zabaven – objavljeni podatki delujejo kot splošna ocena arhitekture, podobno kot zvezdice pri opisih restavracij. U < 0.2: pet zvezdic, s kruhom pomazano. U = 0.2 – 0.5: tri zvezdice, mirno prebavljeno. U > 0.5: ena zvezdica, kost v grlu.

V pozabljenem ruskem znanstvenofantastičnemu filmu iz sredine osemdesetih Kin Dza Dza protagonisti pristanejo na neznanem puščavskem planetu, kjer prebivalci poznajo izraze za le deset različnih predmetov, vse ostale besede so “ku”. Tako nekako zveni tipičen stavek: “Ku, ku ku lestev ku.” Podobno prihodnost je Randall Munroe , avtor genialnih internetnih stripov XKCD, napovedal tudi našemu planetu. V Google Ngram, prikazovalnik pogostosti pojavitve iskanih besed v knjigah svetovne literature (seveda samo v tistih, ki so v bazi google books), je vtipkal besedo ‘sustainable’. Trajnostno. Pogostost uporabe te besede, če jo prenesemo na logaritmični graf, narašča v dokaj ravni liniji že nekje od sredine petdesetih let. Munroe je linijo podaljšal in prišel do pretresljivih zaključkov: leta 2036 se bo beseda ‘trajnostno’ pojavila v povprečju po enkrat na stran vsakega tiskanega besedila. Že leta 2061 bo vsebovana v vsakem zapisanem stavku. Dokončno bo prevladala leta 2109, ko bodo vsi stavki samo še večkrat ponovljena beseda trajnostno. Drugih besed ne bo več. Ku, ku. Beseda trajnostno je netrajnostna!

Image

(vir: xkcd.com/1007/)

No, verjetneje je vendarle, da besedo ‘trajnostna’ čaka podobna usoda kot že prenekatere druge pop izraze, ki v nekem trenutku izbruhnejo, postanejo nujna sestavina vseh sloganov, kmalu označujejo prav vse in na koncu zaradi tega ne pomenijo več prav nič. Trajnostna gradnja se bo tako znašla na kupu obrabljenih izrazov kot so ‘nadstandardna stanovanja’, ‘trendovske linije’, ‘bio sadje’, ‘eko izdelki’, in kaj je še bilo podobnih.  Težave torej nimamo samo skeptiki, imajo jo tudi trajnostniki. Rešitev za obojne je sila preprosta. Natančno določimo vse potrebne standarde trajnostne gradnje in jih zapišimo v zakonodajo kot obvezen minimum. Potem se končno nehajmo ukvarjati z njimi – podobno kot smo se zelo hitro naučili upoštevati in hkrati odmisliti požarno varnost ali protipotresno trdnost objektov.

Tako se bomo lahko končno vrnili k svojemu poklicu in znova živeli sanje, ki nam jih je na začetku ubesedil Le Corbusier. To je bistvenega pomena. Izgubiti sanje – nikakor mi ne uspe najti avtorja tega citata, po vsej verjetnosti je pa umrl premražen v Cukrarni – namreč pomeni izgubiti svet. V enem lepših arhitekturnih besedil pri nas, Stanovanje proti bivanju arhitekta Bogdana Reichenberga, je govora o razliki med hišo in domom. Ne, ta ni v faktorju toplotne prevodnosti. Avtor članek konča z besedami, ki naj zaključijo tudi naše besedilo: “Stanovati pomeni pre-bivati nekje, bivati pomeni biti doma. Biti doma pa je privilegij intimnega odnosa med prostorom in njegovimi uporabniki, odnosa, ki se neprestano spreminja in ga tvorijo zgodbe preteklega, zahteve sedanjega in naboj bodočega. Biti doma pomeni imeti korenine, imeti korenine pa pomeni rasti. Dom je torej osnovni pogoj za človekovo osebno rast.” To so prave teme arhitekturnega ustvarjanja!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s