Natečaj za NUK II sem delal tudi sam. Po oddaji naše rešitve se mi je zgodilo, kot se mi zgodi vedno – zaljubljen sem bil vanjo. V mislih sem se sprehajal po njenih prostorih, občudoval njeno obliko, počel pač vse te stvari, ki jih od nekdaj počno zaljubljenci. Potem so prišli rezultati in istočasno tudi objavljena rešitev na strani zbornice. Povsem rutinsko sem pričakoval neizmerno razočaranje nad izborom žirije. A zgodilo se mi je nekaj, kar se mi doslej še ni nikoli – zaljubil sem se v zmagovalno rešitev!

Odgovor

NUK II biroja Bevk Perovič arhitekti je genialna, do popolnosti izpiljena parafraza Plečnikovega NUKa. Bolje se res, ampak čisto zares, ne da. Pojdimo po vrsti.

Najprej, obe knjižnici stojita trdno in ponosno, kot preprosta kubusa, ki se okolici v ničemer ne podrejata. Kar se za nacionalni hram kulture tudi spodobi. Za neposredne sosede sta nekoliko preveliki in pregrobi. A ne toliko, da bi motili, zgolj toliko, da se dvigneta nad njih. Lahko bi rekli, da sta preveliki ravno prav. Komu se sicer zdi Plečnikov NUK kot gromozanska opeka sredi ljubkih ljubljanskih hišk in tega bo motil tudi novi NUK. A komu mar za takšne ljudi?

Najočitneje sta si objekta podobna v fasado. Enovite ploskve s teksturo iz ponavljajočih elementov, tu iz betonskih stebrov, tam iz kamnitih blokov. Za njimi oziroma med njimi so okna, ki so bolj del teksture fasade kot samostojni stavbni elementi. Stari NUK se ponaša še z dvema velikima oknoma, novi ju vkomponira v variabilno strukturo fasade: kjer so stebri gostejši, beremo v njih alegorijo na fasado starega NUKa, kjer so stebri redkejši ali jih sploh ni, vidimo za njimi veliko okno čitalnice.

Najlepša notranja prostora stare knjižnice sta mogočno stopnišče in velika čitalnica. Stopnišče, so nas učili, predstavlja težko in dolgo pot do znanja. Pot iz teme v svetlobo, iz nevednosti v svet absolutne resnice. Čitalnica je visok, svetel, skoraj sakralen prostor. Predstavlja hram tega znanja. Znanje je cilj, učenje je pot.

Novi NUK, in tukaj je najboljši, razume današnjo dobo in stoji trdno v njej. Absolutne resnice v postmoderni družbi več ni. Znanje ni končno in tudi učenje ne more imeti končnega cilja. Zato novi NUK oba osrednja prostora, stopnišče in čitalnico, združi. Ploščadi čitalnice postanejo parafraza stopnišča, a takšnega, ki se nikoli ne konča. Cilj je pot. S svetlobo smo obsijani takoj, ko stopimo nanjo. Resnice ne moremo nikoli spoznati, a že s poskušanjem, torej učenjem, se je lahko vsaj dotikamo.

Stroga organiziranost prostora in proporci glavne čitalnice dajejo vedeti, da njeni arhitekti knjižnico dojemajo precej klasično, da je torej namenjena papirni in ne ‘online’ knjigi. Pojavilo se je tudi že nekaj očitkov, da stavba ne ustreza najsodobnejšim tehnološkim zahtevam knjižnic. Med arhitekti ponarodela zgodba pravi, da je tudi Plečnik pri načrtovanju NUKa poslušal podobne kritike, pa ga niso zmotile. Odgovoril je, da bo vsaka knjižnica slej ko prej postala zastarela, mestu bo pa vsaj ostala lepa palača. Danes vemo, da je imel prav in enako lahko trdimo tudi za novi NUK.

Za zaključek primerjave pa samo še ena zanimivost: vhod. Stari NUK ima krasno oblikovan portal (če kdo od pristojnih, kdorkoli že to so, bere ta tekst, vljudno prosim, naj že enkrat uredijo tisto konjeglavo kljuko, ki je zdaj tako nemarno povešena), ki pa je postavljen kar sredi pločnika. Stavbi več kot očitno manjka primeren predprostor. Matija Bevk in Vasa Perovič se tukaj, morda nehote, poigrata in zadevo obrneta – z vhodnima trgoma si nova knjižnica ustvari kar dva prelepa predprostora, a primernega vhoda nobenega. Pri enem vstopamo po nekakšni dolgi rampi, kot da bi šli parkirati avto, pri drugem vstopamo nekam mimo objekta navzdol. In potem sledimo puščicam levo…

Vprašanje

Čisto na koncu pa še čisto začetno vprašanje: kakšen bi moral biti novi NUK? Vsakega natečaja se natečajniki v večji ali manjši meri lotijo z razmislekom tudi o tem, kakšna je žirija in kakšen objekt bi si želeli žiranti. (Morda bi veljalo razmisliti o tem, da anonimni ne bi bili samo natečajniki, ampak tudi žirije.) Tukaj sta Bevk Perovič nedvomno najbolje od vseh opravila svoje delo. Spoznala sta, da si žirija ne bo zastavila vprašanja, kakšen bi moral biti novi NUK, ampak, kakšen bi bil NUK, če bi ga naredil Plečnik v letu 2012. In ponudila sta najboljši možni odgovor.

Vendar, ali je vprašanje pravilno zastavljeno? Pustimo ob strani pomisleke, da v njem ne bi smeli omenjati Plečnika – tudi varianta z njim je povsem legitimna. Ampak, ali ni vprašanje “kakšen NUK bi naredil Plečnik leta 2012?” v osnovi nesmiselno? Leta 2012 namreč NUK že stoji, postavil ga je taisti Plečnik. Vprašanje bi bilo zato potrebno postaviti dosledneje: “Kakšen NUK 2 bi Plečnik naredil leta 2012, potem ko je leta 1936 že postavil NUK 1?”

Bi se v tem primeru odgovor še vedno glasil, da bi naredil sodobno parafrazo starega NUKa? Plečnik? Nekoč je hotel porušiti ljubljanski grad, da bi na njegovo mesto postavil svoj parlament. Zdaj pa da bi kulturni dediščini, četudi lastni, izkazal takšno spoštovanje? V načrtih za svoje stavbe je najraje sosednje stavbe preprosto zbrisal in nadomestil z novimi, seveda svojimi. Zdaj pa da bi bližnjo stavbo kar posnemal? Vedno je veljal za pristnega umetnika, neizčrpen vir vedno novih arhitekturnih zamisli in podob. Zdaj pa da bi kar naenkrat usahnil in se začel ponavljati?

Slovenija

Nova knjižnica je vsekakor izjemna arhitektura. Če bo dejansko zgrajena in če jo bodo avtorji znali kvalitetno izpeljati do konca, v kar glede na pretekle projekte ne gre dvomiti, bo verjetno hitro obveljala za najboljšo stavbo, zgrajeno v obdobju samostojne Slovenije, sčasoma pa jo bodo morda mnogi začeli postavljati tudi ob bok Plečnikovim projektom. Še najraje staremu NUKu.

Kako smešna situacija bo to! V svet že nekaj let pošiljamo Evro kovance z idejno zasnovo Plečnikovega parlamenta (še zdaj ne vem, kaj s tem bolj sporočamo – da imamo dobre ideje, ali da jih ne znamo uresničiti). Občasno nas kdaj kdo vpraša, ali vendarle obstaja tudi kakšen zgrajeni objekt, s katerim se lahko istovetimo Slovenci. Po novem se nam bo pri odgovoru kar precej zataknilo: nikakor se ne bomo mogli odločiti med obema narodnima univerzitetnima knjižnicama. Izgledata skoraj enako. Imata isto vsebino in isto ime. V notranjosti je druga zgolj posodobljena različica prve. Pa še stojita skoraj skupaj, ob isti ulici in v podaljšku istega trga.

Včasih je torej bolj pomembno zastaviti pravo vprašanje kot poiskati pravi odgovor. Vprašanje je iskala ena sama žirija, sodeč po zapisnikih zgolj tri dni. Odgovor nanj pa kar 120 ekip, vsaka po vsaj mesec ali dva.