Donald Rumsfeld je bržkone eden bolj osovraženih ljudi na tem planetu. Bil je vojni minister Busheve vlade v času, ko je Amerika vkorakala najprej v Afganistan in potem še v Irak, zraven pa začela še vsesplošno permanentno vojno proti terorju. Ali je sploh možna hujša moralna obsodba človeka, kot je ta podatek iz njegove biografije že sam po sebi? Seveda je: Rumsfeld je tudi trgovec z orožjem! V lasti ima več družb za proizvodnjo in prodajo orožja, je resnični gospodar vojne. A spremenimo za trenutek naš zorni kot in pomislimo še enkrat. Vojna je dobra za posel, če si trgovec z orožjem. In Rumsfeld je zanetil kar dve. Dalo bi se torej tudi nekaj lepega reči o njem: Donald Rumsfeld je človek, ki se bori za svoj poklic!

Na drugi strani vrednostne, velikostne in finančne lestvice smo arhitekti v Sloveniji. Delamo reči, ki so v osnovi dobre oziroma vsaj moralno pozitivne – gradimo hiše, naselja, stavbe, stanovanja. A v mnenjih in kritikah, ki jih objavljajo arhitekti pri nas, boste le stežka naši kak zagovor svojega poklica; večina njih je namesto tega polna misli in stavkov, kot so “prevelik poseg v prostor”, “preveč gradbišč v Ljubljani”, “nepotrebno razkazovanje v času krize”, “kričeča arhitektura”, “previsoko”, “preveč, preveč, nepotrebno”. V športnem žargonu bi se jim reklo avtogoli. Si predstavljajte kakšnega nogometaša, da bi rekel, šport je nepotreben luksuz, kupujte zdravo hrano namesto kart za tekme, vlagajte v izobraževanje namesto v spektakle? Prodajalca avtomobilov, ki bi pisal kolumne o tem, da avtomobili onesnažujejo okolje in da jih je tako ali tako že preveč? Odvetnikov, ki bi pozivali zakonodajalca k sestavljanju preprostejših zakonov, da njihovo delo ne bi bilo več potrebno?

Napak bi bilo sklepati, da je samoomejevanje arhitektov posledica kakšne pretirane ponižnosti – prej nasprotno, kaže na močan občutek superiornosti. Arhitekti se moramo namreč samoomejevati, ker je ostala družba preneumna, da bi to opravila namesto nas.  Ta miselnost je neposreden dedič modernistične predstave o vsevednosti arhitekta (in nevednosti ostalih).  Lepo jo je ilustriral film Dvanajst jeznih mož Sidneyja lumeta iz leta 1957, v višku moderne. Ves film se dogaja v eni sami sobi, kjer 12 porotnikov po koncu sodne obravnave odloča o usodi fanta, Latinoameričana, obtoženega za umor. 11 porotnikov je takoj prepričanih v njegovo krivdo, le dvanajsti, arhitekt, vztrajno vrta in vrta po dokazih, ki se na koncu izkažejo za prešibke za dokončno obsodbo.  Arhitekt kot zadnji branik resnice v družbi! Nekdo, ki se osem ur v službi sklanja nad risalno desko, lovi širino stopnic ali izbira material za fasado, se v prostem času prelevi v vrhunskega pravnega strokovnjaka, za nameček pa še v nadpovprečnega psihologa, ki v želji ostalih po obtožbi uspe prepoznati težave z lastnimi otroci ali celo rasne predsodke.

Takšna predstava je seveda popolna iluzija. Vsevednost arhitektov bi najbrž morala biti posledica neke kolektivne naravne danosti, ne spomnim se niti enega predmeta na fakulteti, ki bi naša obzorja kaj prida razširjal izven polja forme, funkcije in strukture stavb. Tudi mišljenje, da moramo nase prevzeti težo odgovornosti o prostorskem razvoju naših mest zato, ker se na prostor pač najbolj spoznamo, je vprašljivo. Če se spet primerjamo z drugimi poklici – tudi politologom ne pade na misel, da bi zahtevali zase izključno pravico do glasovanja na volitvah, čeprav so najbolj izobraženi za to. Država je last vseh, zato o njej odločamo vsi. Tudi prostor je last vseh, torej naj tudi o njem vsi odločajo! Nerazumno je, da si ljudje (volivci, meščani) želijo stadionov ali stolpnic, arhitekti pa se v imenu splošnega dobrega in lastne izbranosti borijo proti njim.

Arhitekti smo del trga in to v širšem smislu, kot si običajno predstavljamo. Nismo konkurenčni samo drug drugemu, konkurenčni smo tudi drugim poklicem. Konkurenčni smo jim, ko gre za vprašanje, kam bo družba vlagala svoj denar in energijo, s čem se bo izkazovala in identificirala. Če se temu odrečemo kar sami, bodo na naše mesto pač vskočili drugi. Športniki, jedrski fiziki, evrovizijski popevkarji, vojaki na tujih misijah. Vsak naj se zato bori za svoj poklic! Nevidna roka trga in vidne roke mnenjskih voditeljev, družbenih raziskovalcev in politikov bodo že poskrbele za pravilno razporeditev sredstev. Dali tja, kjer je potrebno, vzeti tam, kjer ni. Ni na nas, da si sami odrekamo, na nas je, da poskusimo vzeti čim več. Zahtevati vse, da dobimo vsaj nekaj!

​Zatorej, na primer, bodimo veseli, da je padel Kolizej – z njim je padel tudi tabu, da se v centru Ljubljane ne sme nič podirati in nič graditi. Bomo lahko projektirali! Agitirajmo za nove državne simbole: parlament, predsedniško rezidenco, vladno palačo. Prepričajmo v to sodržavljane, razglašujmo, da je sramotno, da je vlada podnajemnik v svojih prostorih, da predsednik živi v lastnem stanovanju v nekem starem bloku. Potrebuje novega! Lobirajmo za gradnjo letališč, hotelov, muzejev, železniških postaj, akvarijev, šol, vrtcev, stanovanjskih naselij. Same lepe stvari in veliko dela ta nas! Imejmo vse, paviljone na svetovnih razstavah, razgledne stolpe, mostove in casinoje na umetnem otoku, vsaj enem. Nove stolpnice? Ni problema, samo pokličite. Stadioni? Seveda, mi smo specialisti! Rušimo, gradimo, rušimo, gradimo! Družbena odgovornost naj bo stvar tistih, ki se nanjo spoznajo, sociologov in filozofov. Arhitektura potrebuje svobodo, arhitektura je rokenrol!