O ekscesu in o pravilu

Zgodba nam je nekoč bila poznana vsem Slovencem, vsem Fincem, in vsem Poljakom. Matty Nykaenen, leteči Finec, je leta 1985 v Planici na 8. svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih skočil rekordnih 191m. Istega leta je njegov rezultat ponovil še Andreas Felder v Bad Mitterndorfu v Avstriji. Lov na rekorde se je nevarno približal znamki 200m in konservativni delegati FISa so sprejeli eno bizarnejših predpisov v zgodovini športa: več kot 191 ni možno skočiti! Daljših skokov se tudi merilo ne bo – vsem daljšim se bo enostavno pripisala enotna dolžina 191m.



Dve leti kasneje, spet v Planici, je novo pravilo pokazalo svoje zobe. Piotr Fijas, nesrečni Poljak, je preskočil linijo, ki je označevala najdaljšo dovoljeno daljavo, in uradni merilci so zabeležili: 191m. Organizator je imel ob zaletišču prostovoljce, ki so z ročnim metrom izmerili pravo dolžino: 194m. Protesti niso zalegli, niti povsem logično vprašanje delegatom, kaj bi bilo, če bi Nykaenen skočil recimo 195m – bi meja tedaj lahko bila višja? Obveljala je stoenaindevetdesetica. Predpis je bil odpravljen šele leta 1994 na kongresu FISa v nič kaj smučarskem Riu de Janeiru, kjer so tudi Poljaku za nazaj priznali njegov rekord.

In sedaj k skokom v višino. Ko je leta 1933 Vladimir Šubic postavil sredi takratne Ljubljane 70m visok nebotičnik, stavba ni bila samo najvišja na Balkanu in menda 9. najvišja v tedanji Evropi – danes bi za tak naziv menda morala biti višja od 242m, kolikor je visok stolp federacije v Moskvi. Kot nam kažejo stare razglednice, je bila tudi približno trikrat višja od svoje celotne okolice. Prvovrsten eksces, torej, za katerega smo lahko skoraj prepričani, da se danes ne bi mogel zgoditi. A tedaj so se duhovi hitro pomirili in glasovi, da gre za kvalitetno arhitekturo, ki je Ljubljani v ponos, so kmalu popolnoma prevladali.

Z leti je Nebotičnik obveljal za nesporen spomenik mestne arhitekture, ki se mu je treba klanjati. Kako klanjati? Dobesedno. Višje se ne sme! Tako smo bili priča počasnemu procesu, v katerem je nekdanji eksces počasi postal pravilo. Pravilo, ki omejuje! Podobno, kot v pop psihologiji poznamo devet faz soočenja z napovedano lastno smrtjo (šok, zanikanje, barantanje, jeza, krivda, depresija, okrevanje, upanje, sprejetje), lahko tukaj govorimo o sedmih fazah soočenja z arhitekturnimi ekscesi: šok, kritika, zavračanje, apatija, sprejetje, navdušenje, klanjanje.

Ob čudenju nad nasprotjem med prvimi in zadnjimi fazami pa ne smemo pozabiti, da se pravo protislovje skriva drugje: v želji počastitve drznega objekta se je omejilo ostale objekte – a v naravi drznega ni, da bi dušilo ostale drznosti! Obstajala je tudi možnost nadaljevanja Šubičeve misli doseganja in preseganja višav. A refleks ponižnosti je bil premočan in nekdanja izjema je postalo pravilo. 70m v Ljubljani, 191m v Planici. Podobne procese lahko opazujemo tudi drugod. Če mesto raste v višino postopoma (kot na primer New York), lahko pričakujemo, da bo zraslo v višave, ki jih omejuje zgolj zmožnost tehnologije. Če en sam objekt bistveno prebije mestno višino (kot na primer Eifflov stolp v Parizu) pa bo ta objekt zadušil vse ostale poskuse gradnje v višino v svoji okolici.

Prvi Pjotr Fijas slovenske arhitekture ni nihče drug kot Edvard Ravnikar. Leta 1980 se je končala gradnja našega verjetno najobsežnejšega projekta v prejšnjem stoletju, Trga republike z dvema stolpnicama, Maksimarketom, Ljubljansko banko in Cankarjevim domom. Prvotno načrtovanih 20 nadstropij trikotnih stolpnic B in C se je zmanjšalo na 12 in stavbi sta se ustavili na varnih 69m. Meter nižje od nebotičnika. Če se postavimo pred obe stolpnici v os med njima in pogledamo navzgor, bi se verjetno večina nas strinjala z Ravnikarjem: dvakrat višje bi bilo dvakrat bolje.

Zagovorniki višinskih omejitev radi postrežejo s še eno naravno višinsko mejo v Ljubljani – 74m, višina grajskega hriba. Morda bi lahko tudi ugotovili, da je Ljubljanski grad kar prvi eksces v mestu, ki je s stoletji postal pravilo! Argument, da morata biti Ravnikarjeva stolpa nižja od grajskega hriba, si je potrebno ogledati z dveh perspektiv, od blizu in od daleč. Če odštejemo stavbno tkivo v neposredni bližini grajskega hriba, recimo do Slovenske ceste, bi zelo težko bilo najti kakršnokoli korelacijo med višino stavbe, kot jo doživljamo, ko stojimo pred njo, in višino gradu. Tudi z dela trga, od koder je videti grad, je nemogoče določiti, ali je višje ali nižje od vrha stolpnic.

Drugače je seveda ob pogledu od (zelo) daleč. Če se danes peljemo po Ižanski cesti in se ozremo proti Ljubljani, nam pogled razkrije edinstveno umestitev Ljubljane med dva hriba: na levi strani Rožnik, na desni Golovec, podaljšan v Grajski hrib z gradom, med njima mesto. Pravzaprav med obema hriboma ne vidimo mesta, ampak krošnje dreves, pod katerimi mesto zgolj slutimo. Nad krošnjami s pogledom komaj ujamemo vrh višje izmed obeh trikotnih stolpnic na Trgu svobode. Pogled na dva hriba z gradom na vrhu enega izmed njih je lep, a v tem delu Evrope nič posebnega. Kar ga naredi edinstvenega, je šele mesto med njima. Več bi bilo tega mesta, lepši bi bil pogled. In obratno, če bodo drevesa kakšno pomlad stegnila svoje veje še nekoliko višje in zakrila tudi vrh Ravnikarjeve stolpnice, bo z njo pogled izgubil tudi vso edinstvenost. Zato stolpnice v pogledu od daleč mesta ne kazijo, ampak ga plemenitijo.

Ob novem zanosu gradnje stolpnic v Ljubljani v zadnjih desetih letih smo dobili cel kup novih Piotr Fijasev. Nizozemski arhitekturni biro Neutelings Riedijk Architects je leta 2004 zmagal na vabljenem natečaju za novi Kolizej v Ljubljani. Natečaj je marsikoga zmotil. Najprej že zato, ker je sploh bil razpisan, saj že v osnovi predvideva rušenje starega Kolizeja. Potem zato, ker so bili na natečaj vabljeni samo tuji arhitekti. In na koncu zaradi zmagovalne rešitve. Slišali smo vse mogoče kritike, da je objekt preveč trendovski, da je premalo sodoben, da bi lahko stal kjerkoli, in tudi, da je preprosto grd. A ustavimo se zgolj pri višini objekta. Rešitev, ki kani postati nov Kolizej, je predvidevala tri stolpe, z najvišjim višine 96m. Zaletišče se je pomaknilo nekoliko višje, kot je bilo v časih gradnje Trga republike, in meja se je iz višine Nebotičnika pomaknila na višino Grajskega hriba. A višje se ne sme. Trije stolpi so postali dva, 96m pa 74m. Podobno so v drugem natečaju bile omejene stavbe ob Bavarskem dvoru – na 73,5m.

Na drugi strani križišča Slovenske s Tivolsko bo kraljevala stolpnica E8monike, ki bo, ko bo dograjena, najvišja v Ljubljani. V zazidalnem načrtu je omejena na 100m, kar je zaenkrat tudi višinska meja vseh stavb izven ožjega mestnega obroča. Pravkar zgrajena Kristalna palača v BTCju se je ustavila pri dvajsetih nadstropjih, kar je zneslo 96m. 100m je lepa okrogla številka, v Planici jo je leta 1936 presegel prvi smučarski skakalec in gledalci so bili navdušeni. A zakaj bi bila primerna za višinsko omejitev stavb, ni jasno. V zraku nad nami ni nobene psihološke meje, zaradi katere bi višji objekti bili moteči, nižji pa ne. Gre pač za arbitrarno določeno številko, ki skrbi, da se v mestu ne zgodi nič ekscesnega. Nič pretresljivega.

Na stolpnice se Ljubljana le stežka privaja. V podobnih mestih je običajno pričakovati vsaj nekaj panoramsko ploščad za turiste na vrhu najvišjih objektov. Do nedavnega odprtja kavarne na vrhu Nebotičnika si je Ljubljano z višine turist lahko ogledal samo z grajskega stolpa. Kdor se ozre po mestu s terase na vrhu Nebotičnika, pa bo ugotovil, da je verjetno celo bolje tako, saj je, z izjemo opečnih streh starega jedra okoli grajskega hriba, Ljubljana od zgoraj grdo mesto. Na ravnih strehah ni teras, kupol, ali drugih zaključkov, ki bi dajale karakter stavbam, ampak so strojnice, klimati, par anten in obvezni prodec med njimi, včasih pa kar črna bitumenska hidroizolacija. Streha kot peta fasada objekta ni domena naših investitorjev ali arhitektov. Pač v skladu s staro socialistično miselnostjo, ki na vrh stanovanjskih nebotičnikov ni postavljala luksuznih stanovanj (penthaus), ampak pralnice in ostale skupne prostore.

Teorija pravi, da civilizacije svoje monumentalne arhitekture postavljajo v času vzpona, torej še pred njihovim vrhuncem. Ko se začne njihova stagnacija in kasneje počasen upad moči, novih monumentov ne postavljajo več, veliko energije pa začno posvečati ohranitvi starih. Tako so se želje o omejevanju gradnje navzgor pojavile celo v New Yorku. Ob nedavni želji investitorjev, da na Manhattnu postavijo nove stolpnice, višje od Empire State Buildinga, se je razplamtela debata o ohranitvi silhuete mesta. A je stvari (zaenkrat) postavila na svoje mesto predsednica mestnega sveta Christine Quinn:”Smo v New Yorku in ne v Dolini smrti. Nismo na mestu, ki bo za vedno zamrznjeno  trenutku časa”

Končajmo z Vladom Kreslinom. To pri nas ni možno, pravi naslov ene izmed njegovih pesmi.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.
Mi raje malo povoluharimo
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s