Porazni tlorisi, invalidna stanovanja

Večstanovanjski objekt Koroški veter v Mariboru

V Koroški veter, stanovanjski kompleks v središču mesta, se vseljujejo prvi stanovalci. Objekt je že dvignil nekaj malega prahu, večinoma zaradi velike gostote stanovanj v preobremenjenem središču mesta. Vendar pa je prava in veliko bolj žgoča tema, ki jo odpira, tista, ki običajno ostane skrita za zaprtimi vrati privatnih sfer: kvaliteta stanovanjskih tlorisov. Ta je porazna!

Zdi se nerazumljivo, da slabi stanovanjski tlorisi sploh obstajajo. Njihovo projektiranje je ena izmed najlažjih in najmanj kompleksnih arhitekturnih nalog. Neprimerljiva z javnimi, poslovnimi ali infrastrukturnimi objekti. Z urbanimi ureditvami, koncertnimi dvoranami, mostovi, bolnišnicami, šolami, knjižnicami. Pa jih vse projektirajo isti ljudje. Zakaj torej pride do slabih rešitev?

V načrtovanje večstanovanjskih objektov so posredno ali neposredno vpletene tri strani: arhitekt, investitor in končni kupci. Krivdo je moč iskati pri prav vseh. Najlažje seveda pri arhitektih, vendar tudi ostali niso povsem nedolžni. Kupce ob nakupu stanovanja zanima predvsem njegova velikost, cena in lokacija. Ostalo so skoraj nepomembne podrobnosti. Kultura bivanja jih večinoma ne zanima, ali pa si pod njo kvečjemu predstavljajo ogromen TV zaslon in pet zvočnikov okoli njega. Zaradi vrtoglavega naraščanja cen pa tudi raje vzamejo karkoli, kar se trenutno ponuja na trgu. Naslednji mesec bo kvadratni meter že dražji.

Investicijske družbe so najbolj agresivna izmed treh strani. Zaradi razmerja med ponudbo in povpraševanjem na slovenskem trgu nepremičnin se do kupcev obnašajo prav neverjetno arogantno. Prav tako tudi do arhitektov. Z nemogočimi časovnimi roki jih skoraj silijo v slabo domišljene rešitve, ob tem pa do popolnosti izkoriščajo odsotnost občinskih ali državnih služb, katerih domet v zadnjih letih ne seže dalje od ugotavljanja, ali naklon strehe ustreza splošnemu okusu ali ne.

Pa vendar. Kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi, da bi v dobrem tlorisu lahko prepoznali kvaliteten življenjski prostor, in ga zato od investicijskih družb tudi ne znajo zahtevati. Investicijske družbe, soočenje z odsotnostjo teh zahtev, se obnašajo tako, kot je zanje pač najbolj racionalno. V končni fazi pa jim slab tloris vendarle nikoli ni cilj. Že preprosto zato, ker ni nič cenejši od dobrega. Ostanejo arhitekti.

Le kje se zalomi pri njih? Zahteve človeka v življenjskem okolju se kljub vsej modernizaciji že vsaj 50 let niso bistveno spremenile. Še vedno živimo v natanko enakih prostorih, spalnici, dnevni sobi, jedilnici, kuhinji, ne internet in mediji, ne vsa tehnologija nam niso nobenega ne odvzela ne dodala. Še vedno tudi potrebujemo zrak in dnevno svetlobo. Načrtovalcem stanovanj je tako na voljo skoraj neskončno velika zakladnica celotne povojne zahodne stanovanjske arhitekture, iz katere lahko neomejeno črpa, se uči ali celo prerisuje.

Tej zakladnici je potrebno dodati samo še nekaj primesi vpliva zunanjih pogojev – dostopa, orientacije, razgleda, ter nekaj parametrov lokalnih ali pa individualnih navad uporabnikov. V Sloveniji to pomeni ločena spalni in dnevni del, v spalnem delu individualne sobe, v dnevnem odprti prehodni prostori z nekoliko večjim poudarkom na jedilnici kot središču dogajanja na račun dnevne sobe. Potem pa samo še par podrobnosti v zvezi s sanitarnimi, servisnimi in vhodnimi prostoru, pa je stanovanje rešeno! Postopek, ki že skoraj spominja na reševanje igre sudoku. Pravila so znana, potreben je čas za premislek in na koncu se vedno najde rešitev, ki je v vsem ustrezna. Če se igralcu le ljubi reševati igro do konca.

In tukaj se skriva bistvo problema.

Stanovanja Koroškega vetra izgledajo kot napol rešena križanka z napačno vpisanimi gesli. Kot da je arhitektu enostavno zmanjkalo volje rešiti jih do konca. Razporeditev prostorov je slaba, hodniki so preveliki, bivalni prostori premajhni, povezave med njimi so brez vsakršne logike, ponekod je pot iz kuhinje do jedilnice skozi dnevno sobo, drugod iz sobe do kopalnice mimo kuhinje, nekateri detajli so prav groteskni. In pri tem Koroški veter ni nikakršna izjema. Enak občutek daje prav vsak slabo rešen večstanovanjski objekt, v zadnjih letih je takšnih bilo zgrajenih vse polno.Razumemo, čeprav ne odobravamo, lahko arhitekta, ki se je spopadel z zahtevno nalogo projektiranja velikega javnega objekta ali pa novega mestnega prostora, pa mu ni najbolje uspelo. Vendar se pa prav nihče, ki mu ob imenu piše univerzitetni diplomirani inženir arhitekture, ne more skrivati za težavnostjo naloge – postavitve parih stanovanjskih prostorov v prazen tloris z vnaprej določenimi merami. Ne biti pripravljen žrtvovati nekaj dodatnega razmisleka za bivanjsko okolje, ki se gradi za dobo 60 ali več let in v katerem bo nekdo dejansko ves ta čas tudi živel, pomeni največjo malomarnost, neodgovornost in brezbrižnost, ki je v poklicu arhitekta sploh mogoča!

Stanovanje 1

Garsonjera je postavljena v nekakšen tunel, dolg 11 metrov in osvetljen samo z ene strani, ki že po naravi stvari ne more biti zelo ugoden prostor za bivanje. Pa ga je arhitektu uspelo zmaličiti do konca.

Stanovalec vstopi v stanovanje neposredno v prostor, ki je hkrati predprostor z garderobno omaro, kuhinja in še nekakšna jedilnica. Vse skupaj na samo osmih kvadratnih metrih, polnih vrat in čudnih vogalov. Kar je privarčevanega tukaj in v pretesni kopalnici, ostaja dnevni sobi. Ta je neverjetno razkošna, celo dovolj, da je dvema omarama namenjenega več prostora kot celotnemu kuhinjsko-jedilnemu bloku v prejšnjem prostoru.

Naprej po tunelu je še terasa (z več stoli kot v jedilnici!), na katero se vstopa mimo vogalov, nastalih zaradi niše pred vhodom. Ta je čisto nepotrebna, zaradi prehoda postane neuporaben tako njen notranji kot tudi zunanji del. Veliko bolje in tudi ceneje bi bilo enostavno izravnati fasado in povečati teraso (ali pa dnevno sobo).

Da še malo potrkamo po vesti pristojnih služb, ki so izdale gradbeno dovoljenje za ta objekt. Pravilnik o minimalnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj vsebuje zelo malo členov, ki se nanašajo na zahteve za notranjost stanovanja, zgolj 15. Ni si jih težko zapomniti. V enem izmed njih piše, da mora število stolov v jedilnici biti za dva večje od število ležišč (enostaven izračun, 1+2=3). V naslednjem, da morata biti v kopalnici tako straniščna školjka kot tudi bide. V tretjem, da mora biti odmik med tušem in umivalnikom, preračunano, najmanj 30cm. In da mora biti med nasproti si postavljenimi kuhinjskimi elementi najmanj 110cm prostora, stoli ob jedilni mizi pa ne smejo biti postavljeni sredi prehoda med dvema prostoroma. In še v enem, ki je tukaj najbolj grobo kršen, da morajo biti vsi prostori, namenjeni uživanju in pripravi hrane, spanju in bivanju, naravno osvetljeni. (Lahko bi sicer porušili steno, ki loči oba dnevna prostora, vendar je osvetlitve po izračunu še vedno premalo, pa tudi razmerje med širino in dolžino prostora bi postalo večje od dovoljenega)

Stanovanje 2


Tloris prikazuje štirisobno stanovanje v eni izmed zgornjih etaž. Stanovanje je funkcionalno popoln invalid. Dnevna soba je postavljena med kuhinjo in jedilnim kotom in onemogoča normalen prehod med njima, hkrati pa tudi normalen prehod do zunanje lože. Jasno ni niti, kako lahko človek gleda televizijo iz fotelja. Ali ga naj vsakokrat prestavi v kuhinjo in potem po koncu gledanja postavi nazaj? In če kdo drug med tem kuha? Sobe so premajhne, v niti eno izmed njih ni možno postaviti dvojne zakonske postelje in tudi pri najboljši volji je v samo eno arhitektu uspelo vrisati tako mizo kot tudi garderobno omaro.

Zgodba zase pa je pravi labirint hodnikov. Že če se samo v mislih sprehodimo od vhodnih vrat do mize na terasi, se vsaj trikrat izgubimo ali zaletimo v kakšno oviro na tej skupaj kar devetnajst metrov dolgi poti s tremi ovinki za devetdeset in enim za sto osemdeset stopinj! Na tako mali površini bi jih skoraj težko imeli več. Posledično zavzemajo komunikacijske površine veliko prevelik delež celotne stanovanjske površine. Če mednje prištejemo prehod do sobe ob terasi (ki je sicer na prodajnih tlorisih spretno obarvan kot del dnevnih prostorov), jih je kar za 20m2! Za primerjavo, kuhinjski del je velik 4m2, dnevni 12m2, jedilni pa 5m2. Skupaj torej komajda kaj več kot hodniki.

In še ena, veliko bolj žalostna primerjava: povprečen, niti ne pretirano spreten arhitekt bi velikost teh prostorov brez večjih težav zmanjšal vsaj za tretjino, kar bi izraženo v denarju pomenilo okrog 9500 EUR (kvadratni meter stanovanja se prodaja po slabih 1500 EUR). Recimo da to stanovanje kupi mlada družina v skrbi za varno prihodnost svojih otrok. Zoisovi štipendisti bi znali povedati, da so za ta denar zelo lagodno preživeli kar 4 leta študija (48 štipendij po 200 EUR)!!!

Stanovanje 3


Kako so pa rešena luksuzna stanovanja v zadnjem nadstropju? Večja kvadratura stanovanja prinaša tudi večje število vhodov. Razumljivo. Lastnik se bo tako lahko vsak dan posebej odločil, preko katerega bi raje vstopal, morda bo tudi enega uporabljal za vhod v stanovanje, drugega pa izhod iz njega.

Pred veliko težjo dilemo bo postavljen, ko bo sprejemal svoje prve goste na obisk. Katera vhodna vrata naj jim odpre? Tista, ki vodijo v udobno predsobo, ki pa nekako pripada otroškima sobama in njuni kopalnici? Ali tista, ki vodijo neposredno v dnevne prostore, a preko premajhnega vetrolova, v katerem je komaj prostora za obuvanje ali sezuvanje enega človeka? Pa se dileme žal ne končajo na vhodu. Na kateri terasi prirediti vrtno zabavo s prijatelji – na prvi, veliki terasi s pogledom na nepospravljeni otroški sobi, ali na drugi, zelo lepo vpeti med dnevne prostore, a polovici manjši?

Tudi to stanovanje je nenavadno radodarno s komunikacijskimi prostori. Skupaj merijo kar 37m2 (upoštevana sta oba vhodna prostora, velik prostor med kuhinjo in sobami ter hodnik med spalnico in sanitarijami). Primerjava: dnevni sobi imata vsaka po 14m2, kuhinja 8m2, jedilnica 9m2.

V stanovanju je še kup drobnih napak. Detajl, ki najbolj bije v oči, je nenavadno polkrožno zaključen vogal manjše sobe ob manjšem vhodu. Zakaj je sploh potreben? Vrata v dnevni prostor bi morala bila postavljena nasproti vhodnih vrat v stanovanje, brez ovinkanja okoli omare, pa bi namesto tega vogala imeli čisto navaden stik med dvema pravokotnima stenama. Potem pa so tu še jedilna miza, postavljena na pot iz vhoda do terase, utesnjena med televizor in pomivalno korito, pa del kuhinjskih delovnih površin za stebrom (jaškom), pa vrata v večji kopalnici, ki se odpirajo proti straniščni školjki, namesto proti umivalniku, in še bi se dalo naštevati.

(Objavljeno v Večeru, dne 3.1.2008 v rubriki ABeseda)

______________________________
Odgovor na članek:

Prazen pristop, invalidna kritika
Porazni tlorisi, invalidna stanovanja – odgovor na članek Tomaža Krištofa, Večer, četrtek, 3. januar 2008

V članku, ki razpira zelo široko problematiko sodobne stanovanjske arhitekture in jo projicira na kompleks Koroški veter ter v pavšalnem dokazovanju izpostavlja za potrditev tri tlorise posameznih stanovanj, smo kot snovalci omenjenega večstanovanjskega objekta dolžni odgovoriti na kar nekaj drzno izpostavljenih vprašanj. Kljub temu da je naloga vsakega arhitekturnega kritika celovita in večplastna obravnava objekta, o katerem piše, žal ugotavljamo, da bomo morali zaradi kritikovega senzacionalističnega pristopa pomanjkljivosti obravnave objekta, ki je nastal v naši hiši, pojasniti kar avtorji objekta. Kakor smo namreč utegnili razbrati iz članka Porazni tlorisi, invalidna stanovanja, je članek v splošnem polemičen do položaja stroke, investitorjev in kupcev, analitičen pa je le do tlorisov treh stanovanjskih enot. Pa čeprav govorimo o objektu z več kot stopetdeset izvedenimi stanovanji in več kot dvesto garažnimi mesti, ki kreira podobo ene tradicionalnih mestnih vpadnic, ki je bila do njegove izgradnje desetletja oblikovno in funkcionalno degradirana.

Žal pri odgovoru na navedeni članek ne moremo tudi mimo v nasprotju z moralnim kodeksom arhitekta žaljivega odnosa do arhitekture in arhitekta. Podcenjevanje snovanja in sodelovanja pri izgradnji stanovanj in primerjava snovanja stanovanjskih objektov z javnimi je morda na mestu s popolnoma teoretičnega stališča, s prakso stanovanjske izgradnje, vrtincem zahtev naročnika in participacije kupcev pri snovanju interne organizacije pa nima prav nič skupnega. Bistvena razlika je namreč, da si končni uporabnik arhitekturo stanovanj ne le kapitalsko, ampak tudi psihosocialno “vzame v last in posest”, kar predtem pomeni ogromno napora, da bi jo ukrojil in umeril po lastnih merah in standardih. Če tega v nekem objektu ne uspe, se za nakup stanovanja (če bo v njem seveda bival) najbrž sploh ne odloči. Tako lahko kakor v vseh primerih stanovanjske izgradnje ugotovimo, da pravzaprav nihče v svojem stanovanju ne živi tako, kakor je videl narisano v načrtu prodajnega kataloga, ko je sklepal pogodbo o nakupu. V stanovanjski gradnji so namreč najbolj pomembna tako imenovana “območja pragov”: med javnim in poljavnim (npr. ulico in stanovanjsko zgradbo) in med poljavnim in zasebnim (med notranjimi komunikacijami in stanovanjem). Ta območja pragov pomenijo psihosocialno in lastniško potovanje od javnega k zasebnemu in s tem od skupnega k individualnemu. Osnovna filozofija kupca je seveda “v mojem stanovanju si bom pisal sodbo sam: ne izvajalec mi je ne bo, ne arhitekt”. In na koncu se večina kupcev odloča za spremembe predlaganih tlorisov do nerazpoznavnosti. Življenjskih slogov je namreč ravno toliko kot ljudi in o njih pisati omalovažujoče (“kultura bivanja jih večinoma ne zanima”, “kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi”), je z etičnega vidika sporno, saj avtor članka podcenjuje soljudi in uporabnike arhitekture. Iz naših izkušenj namreč izhaja nasprotno: avtor arhitekture obravnavanega stanovanjskega kompleksa ima za sabo projektiranje okrog tisoč stanovanj in prav vsak od njihovih stanovalcev je zmagovalec lastnega tekmovanja v življenjskem slogu.

Tako moramo ugotoviti tudi to, da jasnih strokovnih meril kakovosti stanovanjske izgradnje praktično ni. So pa seveda splošna merila zanjo in seveda splošna merila za arhitekturno kritiko. Naloga snovanja vsakega stanovanjskega kompleksa (tudi tistega z imenom Koroški veter) je mnogo bolj kompleksna od “brskanja po neskončno veliki zakladnici celotne povojne arhitekture”, kakor namiguje avtor članka. Če bi bilo temu tako, bi tehnično izobražen risar lahko prekopiral dobre primere povojne stanovanjske prakse in jih gradil po tekočem traku. Na veliko srečo vseh, ki se ukvarjajo s snovanjem, pa univerzalnih in uniformnih rešitev praktično ni. Večstanovanjski objekt Koroški veter je na primer postavljen v ozko zemljišče usmerjenosti vzhod – zahod, osončenje mu krati na južni strani postavljen stanovanjski kompleks Koroška – Lavričeva, naročnik pa si je izgradnjo celotnega kompleksa zamislil v treh etapah, ki naj bodo sprojektirane in zgrajene ločeno, a s skupno podzemno garažo. Od treh etap sta izvedeni samo dve. Zaradi ekstremne orientacije zemljišča in zahtev veljavnih predpisov so stanovanja ob Koroški cesti obrnjena samo na jug in dostopna s severa. Ob tem je naročnik zahteval tudi največjo možno fleksibilnost zasnove tako, da je možno ob isti konstrukciji v etažah snovati in izvajati vso paleto velikosti stanovanj za prodajo, od garsonjer do velikih stanovanj. Navadno je takšna zahteva težko dosegljiva, arhitekt kompleksa Koroški veter pa je uspel na podlagi svojih že izvedenih stanovanjskih objektov razviti lasten konstrukcijski modul, ki ob racionalni zasnovi omogoča skoraj poljubno kombiniranje stanovanj različnih velikosti v posameznih etažah. To, da lahko velikost stanovanj prilagaja željam kupcev, je bilo seveda všeč naročniku, graditelju in prodajalcu stanovanj. Kupcem je lahko praktično ponudil karkoli – od stanovanjc za dajanje v najem do razkošnih rezidenc z lastno teraso.

Potem je seveda nastopilo tekmovanje bodočega uporabnika za uveljavitev vseh želja po individualnosti (postopku se v arhitekturni praksi reče “participacija”). Od zasnovanih nekaj več kot stopetdesetih stanovanj je bilo s strani bodočih uporabnikov bistveno spremenjenih več kot sto tlorisov. Modulna konstrukcijska zasnova in bistro zasnovan nosilni sistem sta v stanovanjskih enotah dovoljevala zelo kreativne in razmeroma hitre spremembe, iz projekta izvedenih del je možno razbrati prav posrečene domislice arhitektov notranjščin stanovanj; od svobodno oblikovanih velikih enotnih volumnov do organskih, jajcu podobnih formalnih nagovorov. Morda ne bi bilo napačno glede na projektirane tlorise objaviti kdaj tudi tlorise bivalnih prostorov, v katerih stanovalci danes res živijo – praksa bivanja se večinoma požvižga na predpise – študentje spijo v kuhinji in se učijo v kopalnici; v ogromnem stanovanju ostarelega para obstaja soba za psa in soba za bridž; štiričlanska družina majhno otroško sobo predeli s steno iz ladijskega poda v dve še manjši, v zanje premajhnem hodniku se obutev gnete s smučarsko opremo; v večsobnem stanovanju z dvema vhodoma dve prostitutki sprejemata samo dopoldne, stanovanje je opremljeno z diskretno razsvetljavo in opremo; v manjšem enosobnem stanovanju živi le z najosnovnejšo, obrabljeno pohištveno opremo upokojeni harmonikar in dnevno razveseljuje vseh devet sosedov; anarhično razpoložen novovseljen družinski oče na glavno fasado objekta montira krožnik satelitske antene (ob tem pa se požvižga na predpise), da bi se izognil priključitvi na eno od mrež ponudnikov televizijskega signala. Seveda so njihove bivalne prakse popolnoma neodvisne od tega, kar si je za njihove prostore zamislil arhitekt. Prav tako jim je vseeno, ali živijo v stanovanjih, ki jih stroka ocenjuje kot kakovostna, funkcionalna in arhitekturno uspela. Oni so se zanje odločili in iz modificiranih tlorisnih zasnov so si ustvarili dom po svoji meri. Z nepremičninami je namreč pogosto tako, da se med njimi in uporabniki ustvari neka kemija, neka simpatija na prvi pogled. Kupcu je njegovo stanovanje na koncu preprosto všeč.

Razprava, ki jo kritiški pogled na obravnavano novo stanovanjsko izgradnjo odpira, je zelo stara: pri stanovanjskih standardih gre za večen konflikt med načinom uporabe in logiko snovanja, med premikanjem meje pravil in individualnimi željami ter pri omenjenem članku žal še za izjemno podcenjevalni odnos opazovalcev do kupcev stanovanj: ali želi avtor z naslovom “invalidna stanovanja” sugerirati tudi, da so njihovi kupci neuki, nepoučeni, nesposobni zaznave in da je samo arhitekturni kritik tisti, ki je dosegel uvid v kakovost stanovanjskih tlorisov? De gustibus non est disputandum – očitno je velika množica zasnovanih stanovanj, tudi trije objavljeni tipi, našla svoje kupce in uporabnike.

Za konec naj se ustavimo še pri zmotnem, zavajajočem predstavljanju stroke in njenega dela. S predstavitvijo nekaj tlorisov ne moremo govoriti o predstavitvi arhitekture. Obravnava in ocena tlorisov ni ocena arhitekture, saj delo arhitekta ni risanje tlorisov. Arhitektura se ukvarja s snovanjem prostorov. Zaprtih, odprtih, mestnih, v krajini, ukvarja se s prostorom in poseganjem vanj. V kontekstu stanovanjskih objektov je oblikovanje prostora snovanje čebelnjaka z množico celic, a seveda tudi njegovih predprostorov, okolja in podzemlja ter vseh z njimi povezanih prostorskih razmerij. Zato kritika enega objekta ne more biti opis par neposrečenih tlorisov, ki se nahajajo na robovih in zaključkih objekta, ki sploh še ni dokončan v celotni predvideni etapnosti. Menimo namreč, da je v urbanističnem smislu in v smislu izpolnitve jasnih zahtev naročnika omenjenega kompleksa po velikosti in strukturi stanovanj snovanje in izgradnja kompleksa Koroški veter izvedena uspešno in korektno. Bržkone je velik uspeh omenjenega stanovanjskega objekta tudi ta, da združuje množico zelo različnih prebivalcev s popolnoma različnimi lastnimi merili in predstavami o kakovostnem stanovanju. Temu pa se drugače reče pestrost urbanega sobivanja.

Komunaprojekt d.d., Andrej Šmid, univ. dipl. inž. arh., tehnični direktor

(Objavljeno v Večeru, dne 17.1.2008 v rubriki ABeseda)

Advertisements

5 thoughts on “Porazni tlorisi, invalidna stanovanja

  1. Anonimnež pravi:

    Res grozni tlorisi. Je pa res, kar tudi namigujejo v odgovoru – povprečnemu kupcu ni važno kakšno je, samo da je njegovo, pa tut če se spotika po stanovanju.

  2. I read a lot of interesting content here. Probably you spend
    a lot of time writing, i know how to save you a
    lot of time, there is an online tool that creates high quality, google
    friendly posts in minutes, just search in google – laranitas
    free content source

  3. Hi admin, i must say you have very interesting articles here.
    Your website should go viral. You need initial traffic boost only.
    How to get it? Search for; Mertiso’s tips go viral

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s