Ukinite Festival Lent!

Mariborska poletja zadnjega desetletja so si podobna kot jajce jajcu. Po pomladni otvoritvi sezone se začne junija s prireditvami na snežnem stadionu pod Pohorjem temperatura počasi dvigati, nato mesto konec junija, ko se začne festival Lent, eksplodira. Po koncu festivala mesto zaspi in se iz globokega spanca ne zbudi več vsaj do konca poletja, še raje pa sploh ne do začetka naslednjega.

Dopustna sezona v Mariboru se ne začne 1. julija, kot v ostalih slovenskih mestih, ampak šele teden ali dva zatem, ko se konča festival. Kot da bi prav vsi prebivalci že dan po ognjemetu spakirali kovčke in se odpravili na morje. Mesto popolnoma zamre. Prireditev ni več, ulice so prazne, prav tako gostilne in nočni klubi, izprazni se celo Europark, ki s kulturo na drugi strani reke res nima prav veliko skupnega – razen zastonjskega celonočnega parkiranja, ki ga ponudi v času festivala. Tiste, ki ostanejo v mestu, razveseljujejo le še komentarji o uspešno izvedenem festivalu, o presežkih vseh presežkov, številu prireditev, številu prizorišč, številu obiskovalcev, številu nastopajočih, trajanju ognjemeta in o ostalih superlativih.

Zdi se, da festival dviguje kulturno osveščenost meščanov, da deluje kot nekakšna izobraževalna institucija mesta – vsak večer se vendarle odvija tudi do nekaj deset dobro obiskanih kulturnih prireditev. Vendar je ta občutek varljiv, kar se da opaziti že iz same obiskanosti prizorišč: medtem ko so koncerti večinoma sicer dokaj polni, a skoraj nikoli prenapolnjeni, in ko predstave pouličnega gledališča obišče kakšnih sto ljudi, se promenada ob Dravi vsak večer kar tre od obiskovalcev z obrazi (in nosovi) obrnjenimi proti stojnicam in dobrotam, ki jih te ponujajo.

Večine obiskovalcev festivala Lent ne zanimajo kulturne prireditve, ampak predvsem pomfri, čevapčiči in pivo! Festival se je z leti spremenil v nekakšno gigantsko gasilsko veselico, kjer je za marsikoga kultura postala samo še izgovor. Ne seveda za vse. Vedno več je tudi tistih, ki jim je takšno dogajanje vse manj všeč. Ki se sprašujejo, kaj je šlo narobe? V katero smer je skrenil ta naš Lent?

Program festivala

Letošnji festival je med 23. junijem in 8. julijem na 17ih prizoriščih ponudil kar 400 različnih prireditev: koncertov vseh zvrsti glasbe, gledaliških in plesnih predstav, delavnic za otroke, celo športnih prireditev. V okviru Lenta so bili tudi letos trije podfestivali: Folkart, Jazzlent in Festival uličnega gledališča. Znova pa je manjkal veliki koncert v dvorani Tabor, kjer smo lahko pred leti videli nekatere legende na koncu njihovih poti, kot so Ray Charles, B. B. King, James Brown.

Kljub vsej ambicioznosti se Festival Lent po svoji ponudbi ne more uvrščati med resne glasbene festivale – kar je vidno že iz površnega pregleda programske sheme. Noben resen glasbeni festival si recimo ne privošči, da bi istega glasbenika povabil dvakrat v razdobju, manjšem od nekaj let, razen če gre pri tem za kakšen res nov in dovolj pomemben korak v njegovem ustvarjanju. Ne seveda na Lentu, kjer s tem pretiravajo do skrajnosti. Ali se kdo sploh spomni kakšnega leta, ko na glavnem odru ni nastopal Đorđe Balaševič? Ali pa na katerem od manjših Bajaga, Vlado Kreslin ali Zoran Predin? Ali je kateri od teh glasbenikov v zadnjih letih glasbeno kaj napredoval?

Posebno poglavje so nočni after-partyji. Prvih par let festivala so se v atriju minoritskega samostana po zaprtju ostalih prizorišč odvijali jam-sessioni isti dan nastopajočih glasbenikov, ki so poceni zabave željne mladce brez težav spreobračale v prave glasbene sladokusce. Po preselitvi v opuščene prostore samostanske cerkve so se nekoč legendarni večeri spremenili v svoje popolno nasprotje. Če odmislimo neverjeten ambient cerkve, visok volumen glavne ladje, nekje na sredini podprt (razprt?) z lesenimi tramovi, izgleda prizorišče kot kakšen malo večji gimnazijski žur v srednješolski telovadnici. Glasna plesna glasba, od alkohola razposajeni obiskovalci, zatohlo ozračje polno cigaretnega dima. Tip zabave torej, ki ga je v Mariboru tako ali tako dovolj – v neposredni bližini se skozi vse leto odvija v Takosu in KMŠju, malo dalje v Trustu in Štuku. Festivalski after party se jim pridružuje s katastrofalnim glasbenim izborom, čigar domet že nekaj let ne uspe preseči vsakovečernega ponavljanja prastarih hitov skupine Bjelo Dugme ali pa novejših slovenskih turbo folk uspešnic. Namesto da bi se, ob vseh glasbenih strokovnjakih in kritikih in ustvarjalcih, zbranih v Mariboru v teh dveh tednih, mlade generacije glasbeno izobraževalo ali celo vzgajalo, se jih na takšnih zabavah, milo rečeno, poneumlja!

Vpetost festivala v urbano tkivo mesta

Toliko energije, sproščene v tako kratkem času, ne more imeti drugačnega učinka kot razdiralnega. Lent je dva tedna v čistem šoku. Stanovalci ne morejo parkirati avtomobilov na svojih parkiriščih, promet v in skozi center je ohromljen, občasno celo zaprejo kakšen most, še labodi in race pobegnejo iz svojih gnezdišč. S tem načeloma ni nič narobe, to je cena, ki jo je vsako mesto pripravljeno občasno plačati za poživitev svoje kulturne ponudbe. Prava razdiralna moč ali bolje rečeno ustvarjalna nemoč festivala pa se pokaže šele po njegovem koncu.

Sliši se neverjetno, vendar se v vseh letih festivala ni na Lentu odprl noben nov javni prostor! Noben nov trg ali prehod ni urejen, nobena nova stavba zgrajena ali stara obnovljena, odprl se ni niti en nov lokal, kaj šele kakšna galerija ali pa prostor za neinstitucionalizirane umetnosti. Vojašniški trg je še vedno netlakovan, pot do njega neosvetljena. Naštevati bi se dalo v nedogled. Pa gre za res ogromno prireditev – v bolj obiskanih dnevih je tukaj dobesedno polovica mesta!

Festivalu ni uspelo oživiti niti prostora okoli nekdanjega ponosa mesta, štiristoletne trte. Odnos do trte se je pravzaprav dobro pokazal prav letošnje leto, ko so pred njo priredili razstavo avtomobilov. Nekaj, kar bi lahko bilo ena izmed glavnih atrakcij festivala, služi le še kot ozadje reklamne akcije spretnega trgovca!

Zaradi prevelike zgoščenosti vsega dogajanja na prekratek čas poberejo vso smetano gostilničarji, ki ob promenado postavijo improvizirane stojnice s hitro prehrano, po koncu festivala pa pospravijo svoje in jih Lent do naslednjega leta ne zanima več. Tisti, ki so tukaj vse leto, torej restavracije in klubi v hišah med Dravo in Glavnim trgom, tako zelo povečanega obiska v času Lenta zaradi premajhnih kapacitet večinoma niti ne morejo izkoristiti, ali pa imajo svoje kapacitete tako ali tako že čez vse leto zapolnjene. Dva tedna v letu se Lent duši od prevelikega števila obiskovalcev, ostalih petdeset tednov pa od tega nima nič.

Trije novi festivali

Poziva iz naslova seveda ne gre jemati dobesedno. Kljub vsej kritiki nam je vsem Mariborčanom Lent preveč zlezel pod kožo, da bi se našel kdorkoli, ki bi ga želel kar ukiniti. Ga pa bi bilo mogoče dobro ukiniti takšnega, kot je. O reorganizaciji je veliko bolje razmišljati takrat, ko se ti zdi, da si na vrhu, kot pa takrat, ko padeš globoko v prepad (mogoče bi bilo dobro o tem povprašati voditelje stranke LDS).

V dveh tednih se na festivalska prizorišča zgrne skupaj, glede na različne statistike, od pol milijona do milijon ljudi. Če bi te ljudi razporedili čez vse leto, bi dobili v povprečju od 1500 do 3000 ljudi vsak dan, če jih razporedimo samo na vikende, pa kar do štirideset tisoč na vikend! Kljub špekulativnosti teh številk bi vendarle veljalo razmisliti o razširitvi programa na daljši čas s primerno zmanjšanim številom istočasnih prireditev, morda po vzoru ljubljanskega poletnega festivala. Še malo špekulacije: 17 prizorišč v dveh tednih pomeni 6 prizorišč vsak dan v mesecu in pol, ali pa 4 v dveh mesecih! Oboje je še vedno čisto dovolj.

Od festivala se lahko brez večje škode odcepijo vsi trije vzporedni koncepti – Festival uličnega gledališča, Jazzlent in Folkart, ki že sedaj delujejo dokaj samostojno. Vsi bi lahko bili v različnem času in na različnih mestih. Recimo na trgih mestnega jedra ali pa v stolpih mestnega obzidja. Glavnina festivala s promenado, koncerti popularne glasbe in žuri v minoritski cerkvi bi seveda ostala. Tudi Mariborčani si zaslužimo svojega kruha in iger. Le podaljšati bi jo bilo potrebno, na mesec in pol ali celo dva, da bi od vse te množice obiskovalcev mesto dejansko kaj imelo.

Naslednja stvar so urbani prostori, ki bi jih takšen festival moral soustvarjati. Vodstvo Lenta seveda ne more zapovedati upravi mesta, v obnovo katerih delov mesta naj vlaga denar. Lahko pa s samostojnimi manjšimi posegi generira določene spremembe v mestnem tkivu. Lep primer bi lahko bile stojnice ob promenadi, ki sedaj tako nesrečno zakrivajo pogled na Dravo. Nov prostor zanje se lahko odredi na rečnih splavih ob promenadi. Le-ta bi se s tem razširila, festival pa zaživel tudi na vodi, lepo v skladu z njegovim imenom. Verjetno bi kakšen od splavov ostal tukaj celo leto in mogoče bi se sčasoma lahko tukaj razvilo dogajanje, podobno (seveda v veliko manjšem obsegu) tistemu na splavih na Donavi v Beogradu.

Podobnih možnosti je ogromno. Pred leti je bil denimo razpisan natečaj za ureditev levega brega Drave. Zmagovalna rešitev (avtorjev Miloša Florijančiča in Mateja Blenkuša) je predvidevala izvedbo plavajočih tribun za gledalce prireditev na glavnem odru. Sedanja vloga bi tako bila zamenjana – gledalci bi bili nad vodo, izvajalci na kopnem (ali na splavih v zalivu ob Vodnem stolpu), predvsem pa bi bila cesta, nad katero so sedaj tribune, sproščena, same tribune pa ne bi bilo potrebno vedno znova postavljati in razdirati, ampak bi se kar po Dravi odpeljale do skladiščnega prostora. Postavitev glavnega odra tako ne bi bila več tako boleča (draga) za organizatorja in prireditve na njem bi se lahko odvijale večkrat skozi ves topel del leta.

Da ne bo spet Vesela Jesen

Maribor je v ne tako davni preteklosti že imel festival, s katerim je dihalo celo mesto. Veselo Jesen – festival narečnih popevk, po zelo čudnem programskem ključu združenim s popularnim luna-parkom na sedanjem parkirišču pod Titovim mostom. Festival je bil na začetku prava uspešnica, mladina je drla na vrtiljake, prireditev v Dvorani Tabor je prenašala nacionalna televizija. Zdelo se je, da je festival večen.

Čisto po mariborsko je uspeh organizatorje popolnoma uspaval. Klub burnim časom, liberalizaciji družbe, menjavi političnega sistema, pojavu novih medijev in novih oblik zabave, je Vesela jesen iz leta v leto ostajala popolnoma ista. Ista igrala v luna-parku, avtomobilčki, balerina in par vrtiljakov, ista prireditev v Dvorani Tabor, z istim konceptom in istimi voditelji. Še pesmi so se komaj ločile med sabo.

Končati se ni moglo drugače, kot se je. Dolga leta je festival stagniral, potem je počasi začelo ugašati eno za drugim: popevke so utihnile, balerina se je nehala vrteti, prizorišče so zaprli. Da le z Lentom ne bo tako!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s