Stanovanjski objekt Prinsenhoek nizozemskega biroja Neutelings Riedijk Architecten je bil takoj po izgradnji leta 1995 prepoznan kot eden vidnejših znanilcev nove renesanse nizozemske arhitekture. Objekt zaznamuje predvsem delitev po višini: pritličje s trgovinami in lokacij je kamnito, neopazno. Osrednji del s klasičnimi stanovanji brez balkonov je betonski, robusten. Na vrhu pa kraljuje šest luksuznih stanovanj, v cedro odetih penthousov z razglednimi terasami.

Betnavski blok nosi letnico 2009, večjega odmeva do sedaj ni doživel. Objekt je zaradi združitve balkonov v enoten volumen odet v dvojni ovoj, zunanjo kožo pa prebadajo še volumni lož, tretji element formalnega nagovora objekta. Lože povečujejo notranje površine in ustvarjajo raznolikost stanovanj. Navduši predvsem njihova naključna postavitev, ki skupaj z razporejenostjo različnih ograj in senčnih ploskev na terasah koketira z naravnimi vzorci v sosednjem Betnavskem gozdu. Kakšno bi se dalo tudi reči o oknih na teh ložah, a ostanimo raje pri dobrih plateh.

Čemu torej navdušenje?

Dobra arhitektura vedno pripoveduje zgodbo o svojem času in včasih je prav presenetljivo, kako enostavno je moč brati ustroj družbe iz ustroja njenih reprezentančnih zgradb: piramide v hierarhično urejenem Egiptu; templji človeškega merila v demokratični stari Grčiji; strogo simetrične baročne palače v svetu, ki je verjel v red; vertikalne gotske katedrale v svetu, ki je nad vsem častil boga v nebesih; betonski stanovanjski bloki, tako imenovani stroji za bivanje, v industrijski dobi.

Objekt Prinshoek je bil po sporočilni plati že ob svojem nastanku obupno zastarel. Odseva neko davno dobo, morda čas poznega fevdalizma, zgoraj aristokracija, spodaj plebs, vmes pa stroga črta, ki je ni moč prečkati. In še huje je. Da bi bila stanovanja na vrhu videti še bolj bleščeča, je arhitekt spodnjim stanovanjem odvzel balkone in jih obdal z betonsko fasado iz industrijskih pol-izdelkov. Ni torej dovolj, da fevdalci neizmerno uživajo na račun tlačanov; slednji morajo ob tem še dodatno trpeti samo iluzije prvih, da uživajo še bolj! Katero stoletje bi bilo to?

Dvanajst let pozneje Betnavski blok zgodbo genialno popravi. Komunizem ni uspel in še vedno so nekateri zgoraj, nekateri spodaj. A kakšna razlika! Meja med njimi, kot da je izginila. Vsakdo se lahko prebije na vrh, vsakdo lahko od tam pade na dno. Klasični kapitalizem. Kontrasta arhitekt ne potrebuje, zato imajo tudi stanovanja v nižjih nadstropjih kvaliteten zunanji prostor, vsak svojo teraso. Enakost pred zakonom, deklaracija o varovanju človekovih pravic. Tudi tisti na dnu lestvice so občasno deležni kakšnega priboljška tistih na vrhu. Potovanje z letalom, ogled opere, nov avto, dodatne lože tudi v spodnjih stanovanjih. In, če gremo še dalje, kako se sodoben človek pozicionira v družbi – kot okna Prinsenhoeka, poravnano v vrsto, brezimno, sivo? Ali kot lože Betnavskega bloka, individualno, neodvisno, neusmerjeno?

Objekt je potrebno zaščiti z vsemi možnimi predpisi o varovanju kulturne dediščine, in ga še stoletja kazati prihodnjim rodovom, rekoč: tako smo pa živeli na prelomu iz 20. v 21. stoletje! Lepo je bilo. Imeli smo demokracijo, bili smo svobodni. Potem so od nekod prišli liberalni kapitalizem, finančna kriza, črni oblaki, boj proti terorju. In Jelinčič nam je, pod pretvezo, da gre za nekakšen letalski muzej, postavil simbol naslednje dobe: novo piramido, stekleno, prazno.

Na drugi strani vrednostne, velikostne in finančne lestvice smo arhitekti v Sloveniji. Delamo reči, ki so v osnovi dobre oziroma vsaj moralno pozitivne – gradimo hiše, naselja, stavbe, stanovanja. A v mnenjih in kritikah, ki jih objavljajo arhitekti pri nas, boste le stežka naši kak zagovor svojega poklica; večina njih je namesto tega polna misli in stavkov, kot so “prevelik poseg v prostor”, “preveč gradbišč v Ljubljani”, “nepotrebno razkazovanje v času krize”, “kričeča arhitektura”, “previsoko”, “preveč, preveč, nepotrebno”. V športnem žargonu bi se jim reklo avtogoli. Si predstavljajte kakšnega nogometaša, da bi rekel, šport je nepotreben luksuz, kupujte zdravo hrano namesto kart za tekme, vlagajte v izobraževanje namesto v spektakle? Prodajalca avtomobilov, ki bi pisal kolumne o tem, da avtomobili onesnažujejo okolje in da jih je tako ali tako že preveč? Odvetnikov, ki bi pozivali zakonodajalca k sestavljanju preprostejših zakonov, da njihovo delo ne bi bilo več potrebno?

Napak bi bilo sklepati, da je samoomejevanje arhitektov posledica kakšne pretirane ponižnosti – prej nasprotno, kaže na močan občutek superiornosti. Arhitekti se moramo namreč samoomejevati, ker je ostala družba preneumna, da bi to opravila namesto nas.  Ta miselnost je neposreden dedič modernistične predstave o vsevednosti arhitekta (in nevednosti ostalih).  Lepo jo je ilustriral film Dvanajst jeznih mož Sidneyja lumeta iz leta 1957, v višku moderne. Ves film se dogaja v eni sami sobi, kjer 12 porotnikov po koncu sodne obravnave odloča o usodi fanta, Latinoameričana, obtoženega za umor. 11 porotnikov je takoj prepričanih v njegovo krivdo, le dvanajsti, arhitekt, vztrajno vrta in vrta po dokazih, ki se na koncu izkažejo za prešibke za dokončno obsodbo.  Arhitekt kot zadnji branik resnice v družbi! Nekdo, ki se osem ur v službi sklanja nad risalno desko, lovi širino stopnic ali izbira material za fasado, se v prostem času prelevi v vrhunskega pravnega strokovnjaka, za nameček pa še v nadpovprečnega psihologa, ki v želji ostalih po obtožbi uspe prepoznati težave z lastnimi otroci ali celo rasne predsodke.

Takšna predstava je seveda popolna iluzija. Vsevednost arhitektov bi najbrž morala biti posledica neke kolektivne naravne danosti, ne spomnim se niti enega predmeta na fakulteti, ki bi naša obzorja kaj prida razširjal izven polja forme, funkcije in strukture stavb. Tudi mišljenje, da moramo nase prevzeti težo odgovornosti o prostorskem razvoju naših mest zato, ker se na prostor pač najbolj spoznamo, je vprašljivo. Če se spet primerjamo z drugimi poklici – tudi politologom ne pade na misel, da bi zahtevali zase izključno pravico do glasovanja na volitvah, čeprav so najbolj izobraženi za to. Država je last vseh, zato o njej odločamo vsi. Tudi prostor je last vseh, torej naj tudi o njem vsi odločajo! Nerazumno je, da si ljudje (volivci, meščani) želijo stadionov ali stolpnic, arhitekti pa se v imenu splošnega dobrega in lastne izbranosti borijo proti njim.

Arhitekti smo del trga in to v širšem smislu, kot si običajno predstavljamo. Nismo konkurenčni samo drug drugemu, konkurenčni smo tudi drugim poklicem. Konkurenčni smo jim, ko gre za vprašanje, kam bo družba vlagala svoj denar in energijo, s čem se bo izkazovala in identificirala. Če se temu odrečemo kar sami, bodo na naše mesto pač vskočili drugi. Športniki, jedrski fiziki, evrovizijski popevkarji, vojaki na tujih misijah. Vsak naj se zato bori za svoj poklic! Nevidna roka trga in vidne roke mnenjskih voditeljev, družbenih raziskovalcev in politikov bodo že poskrbele za pravilno razporeditev sredstev. Dali tja, kjer je potrebno, vzeti tam, kjer ni. Ni na nas, da si sami odrekamo, na nas je, da poskusimo vzeti čim več. Zahtevati vse, da dobimo vsaj nekaj!

​Zatorej, na primer, bodimo veseli, da je padel Kolizej – z njim je padel tudi tabu, da se v centru Ljubljane ne sme nič podirati in nič graditi. Bomo lahko projektirali! Agitirajmo za nove državne simbole: parlament, predsedniško rezidenco, vladno palačo. Prepričajmo v to sodržavljane, razglašujmo, da je sramotno, da je vlada podnajemnik v svojih prostorih, da predsednik živi v lastnem stanovanju v nekem starem bloku. Potrebuje novega! Lobirajmo za gradnjo letališč, hotelov, muzejev, železniških postaj, akvarijev, šol, vrtcev, stanovanjskih naselij. Same lepe stvari in veliko dela ta nas! Imejmo vse, paviljone na svetovnih razstavah, razgledne stolpe, mostove in casinoje na umetnem otoku, vsaj enem. Nove stolpnice? Ni problema, samo pokličite. Stadioni? Seveda, mi smo specialisti! Rušimo, gradimo, rušimo, gradimo! Družbena odgovornost naj bo stvar tistih, ki se nanjo spoznajo, sociologov in filozofov. Arhitektura potrebuje svobodo, arhitektura je rokenrol!

Dve leti kasneje, spet v Planici, je novo pravilo pokazalo svoje zobe. Piotr Fijas, nesrečni Poljak, je preskočil linijo, ki je označevala najdaljšo dovoljeno daljavo, in uradni merilci so zabeležili: 191m. Organizator je imel ob zaletišču prostovoljce, ki so z ročnim metrom izmerili pravo dolžino: 194m. Protesti niso zalegli, niti povsem logično vprašanje delegatom, kaj bi bilo, če bi Nykaenen skočil recimo 195m – bi meja tedaj lahko bila višja? Obveljala je stoenaindevetdesetica. Predpis je bil odpravljen šele leta 1994 na kongresu FISa v nič kaj smučarskem Riu de Janeiru, kjer so tudi Poljaku za nazaj priznali njegov rekord.

In sedaj k skokom v višino. Ko je leta 1933 Vladimir Šubic postavil sredi takratne Ljubljane 70m visok nebotičnik, stavba ni bila samo najvišja na Balkanu in menda 9. najvišja v tedanji Evropi – danes bi za tak naziv menda morala biti višja od 242m, kolikor je visok stolp federacije v Moskvi. Kot nam kažejo stare razglednice, je bila tudi približno trikrat višja od svoje celotne okolice. Prvovrsten eksces, torej, za katerega smo lahko skoraj prepričani, da se danes ne bi mogel zgoditi. A tedaj so se duhovi hitro pomirili in glasovi, da gre za kvalitetno arhitekturo, ki je Ljubljani v ponos, so kmalu popolnoma prevladali.

Z leti je Nebotičnik obveljal za nesporen spomenik mestne arhitekture, ki se mu je treba klanjati. Kako klanjati? Dobesedno. Višje se ne sme! Tako smo bili priča počasnemu procesu, v katerem je nekdanji eksces počasi postal pravilo. Pravilo, ki omejuje! Podobno, kot v pop psihologiji poznamo devet faz soočenja z napovedano lastno smrtjo (šok, zanikanje, barantanje, jeza, krivda, depresija, okrevanje, upanje, sprejetje), lahko tukaj govorimo o sedmih fazah soočenja z arhitekturnimi ekscesi: šok, kritika, zavračanje, apatija, sprejetje, navdušenje, klanjanje.

Ob čudenju nad nasprotjem med prvimi in zadnjimi fazami pa ne smemo pozabiti, da se pravo protislovje skriva drugje: v želji počastitve drznega objekta se je omejilo ostale objekte – a v naravi drznega ni, da bi dušilo ostale drznosti! Obstajala je tudi možnost nadaljevanja Šubičeve misli doseganja in preseganja višav. A refleks ponižnosti je bil premočan in nekdanja izjema je postalo pravilo. 70m v Ljubljani, 191m v Planici. Podobne procese lahko opazujemo tudi drugod. Če mesto raste v višino postopoma (kot na primer New York), lahko pričakujemo, da bo zraslo v višave, ki jih omejuje zgolj zmožnost tehnologije. Če en sam objekt bistveno prebije mestno višino (kot na primer Eifflov stolp v Parizu) pa bo ta objekt zadušil vse ostale poskuse gradnje v višino v svoji okolici.

Prvi Pjotr Fijas slovenske arhitekture ni nihče drug kot Edvard Ravnikar. Leta 1980 se je končala gradnja našega verjetno najobsežnejšega projekta v prejšnjem stoletju, Trga republike z dvema stolpnicama, Maksimarketom, Ljubljansko banko in Cankarjevim domom. Prvotno načrtovanih 20 nadstropij trikotnih stolpnic B in C se je zmanjšalo na 12 in stavbi sta se ustavili na varnih 69m. Meter nižje od nebotičnika. Če se postavimo pred obe stolpnici v os med njima in pogledamo navzgor, bi se verjetno večina nas strinjala z Ravnikarjem: dvakrat višje bi bilo dvakrat bolje.

Zagovorniki višinskih omejitev radi postrežejo s še eno naravno višinsko mejo v Ljubljani – 74m, višina grajskega hriba. Morda bi lahko tudi ugotovili, da je Ljubljanski grad kar prvi eksces v mestu, ki je s stoletji postal pravilo! Argument, da morata biti Ravnikarjeva stolpa nižja od grajskega hriba, si je potrebno ogledati z dveh perspektiv, od blizu in od daleč. Če odštejemo stavbno tkivo v neposredni bližini grajskega hriba, recimo do Slovenske ceste, bi zelo težko bilo najti kakršnokoli korelacijo med višino stavbe, kot jo doživljamo, ko stojimo pred njo, in višino gradu. Tudi z dela trga, od koder je videti grad, je nemogoče določiti, ali je višje ali nižje od vrha stolpnic.

Drugače je seveda ob pogledu od (zelo) daleč. Če se danes peljemo po Ižanski cesti in se ozremo proti Ljubljani, nam pogled razkrije edinstveno umestitev Ljubljane med dva hriba: na levi strani Rožnik, na desni Golovec, podaljšan v Grajski hrib z gradom, med njima mesto. Pravzaprav med obema hriboma ne vidimo mesta, ampak krošnje dreves, pod katerimi mesto zgolj slutimo. Nad krošnjami s pogledom komaj ujamemo vrh višje izmed obeh trikotnih stolpnic na Trgu svobode. Pogled na dva hriba z gradom na vrhu enega izmed njih je lep, a v tem delu Evrope nič posebnega. Kar ga naredi edinstvenega, je šele mesto med njima. Več bi bilo tega mesta, lepši bi bil pogled. In obratno, če bodo drevesa kakšno pomlad stegnila svoje veje še nekoliko višje in zakrila tudi vrh Ravnikarjeve stolpnice, bo z njo pogled izgubil tudi vso edinstvenost. Zato stolpnice v pogledu od daleč mesta ne kazijo, ampak ga plemenitijo.

Ob novem zanosu gradnje stolpnic v Ljubljani v zadnjih desetih letih smo dobili cel kup novih Piotr Fijasev. Nizozemski arhitekturni biro Neutelings Riedijk Architects je leta 2004 zmagal na vabljenem natečaju za novi Kolizej v Ljubljani. Natečaj je marsikoga zmotil. Najprej že zato, ker je sploh bil razpisan, saj že v osnovi predvideva rušenje starega Kolizeja. Potem zato, ker so bili na natečaj vabljeni samo tuji arhitekti. In na koncu zaradi zmagovalne rešitve. Slišali smo vse mogoče kritike, da je objekt preveč trendovski, da je premalo sodoben, da bi lahko stal kjerkoli, in tudi, da je preprosto grd. A ustavimo se zgolj pri višini objekta. Rešitev, ki kani postati nov Kolizej, je predvidevala tri stolpe, z najvišjim višine 96m. Zaletišče se je pomaknilo nekoliko višje, kot je bilo v časih gradnje Trga republike, in meja se je iz višine Nebotičnika pomaknila na višino Grajskega hriba. A višje se ne sme. Trije stolpi so postali dva, 96m pa 74m. Podobno so v drugem natečaju bile omejene stavbe ob Bavarskem dvoru – na 73,5m.

Na drugi strani križišča Slovenske s Tivolsko bo kraljevala stolpnica E8monike, ki bo, ko bo dograjena, najvišja v Ljubljani. V zazidalnem načrtu je omejena na 100m, kar je zaenkrat tudi višinska meja vseh stavb izven ožjega mestnega obroča. Pravkar zgrajena Kristalna palača v BTCju se je ustavila pri dvajsetih nadstropjih, kar je zneslo 96m. 100m je lepa okrogla številka, v Planici jo je leta 1936 presegel prvi smučarski skakalec in gledalci so bili navdušeni. A zakaj bi bila primerna za višinsko omejitev stavb, ni jasno. V zraku nad nami ni nobene psihološke meje, zaradi katere bi višji objekti bili moteči, nižji pa ne. Gre pač za arbitrarno določeno številko, ki skrbi, da se v mestu ne zgodi nič ekscesnega. Nič pretresljivega.

Na stolpnice se Ljubljana le stežka privaja. V podobnih mestih je običajno pričakovati vsaj nekaj panoramsko ploščad za turiste na vrhu najvišjih objektov. Do nedavnega odprtja kavarne na vrhu Nebotičnika si je Ljubljano z višine turist lahko ogledal samo z grajskega stolpa. Kdor se ozre po mestu s terase na vrhu Nebotičnika, pa bo ugotovil, da je verjetno celo bolje tako, saj je, z izjemo opečnih streh starega jedra okoli grajskega hriba, Ljubljana od zgoraj grdo mesto. Na ravnih strehah ni teras, kupol, ali drugih zaključkov, ki bi dajale karakter stavbam, ampak so strojnice, klimati, par anten in obvezni prodec med njimi, včasih pa kar črna bitumenska hidroizolacija. Streha kot peta fasada objekta ni domena naših investitorjev ali arhitektov. Pač v skladu s staro socialistično miselnostjo, ki na vrh stanovanjskih nebotičnikov ni postavljala luksuznih stanovanj (penthaus), ampak pralnice in ostale skupne prostore.

Teorija pravi, da civilizacije svoje monumentalne arhitekture postavljajo v času vzpona, torej še pred njihovim vrhuncem. Ko se začne njihova stagnacija in kasneje počasen upad moči, novih monumentov ne postavljajo več, veliko energije pa začno posvečati ohranitvi starih. Tako so se želje o omejevanju gradnje navzgor pojavile celo v New Yorku. Ob nedavni želji investitorjev, da na Manhattnu postavijo nove stolpnice, višje od Empire State Buildinga, se je razplamtela debata o ohranitvi silhuete mesta. A je stvari (zaenkrat) postavila na svoje mesto predsednica mestnega sveta Christine Quinn:”Smo v New Yorku in ne v Dolini smrti. Nismo na mestu, ki bo za vedno zamrznjeno  trenutku časa”

Končajmo z Vladom Kreslinom. To pri nas ni možno, pravi naslov ene izmed njegovih pesmi.

To pri nas ni možno,
ne, ne, pri nas se to ne da,
da bi drevo se razcvetelo,
in da bi zraslo do neba.
Mi raje malo povoluharimo
drevo poderemo na tla,
podrast in nizko grmičevje,
mi smo v gozdu večina.

V Koroški veter, stanovanjski kompleks v središču mesta, se vseljujejo prvi stanovalci. Objekt je že dvignil nekaj malega prahu, večinoma zaradi velike gostote stanovanj v preobremenjenem središču mesta. Vendar pa je prava in veliko bolj žgoča tema, ki jo odpira, tista, ki običajno ostane skrita za zaprtimi vrati privatnih sfer: kvaliteta stanovanjskih tlorisov. Ta je porazna!

Zdi se nerazumljivo, da slabi stanovanjski tlorisi sploh obstajajo. Njihovo projektiranje je ena izmed najlažjih in najmanj kompleksnih arhitekturnih nalog. Neprimerljiva z javnimi, poslovnimi ali infrastrukturnimi objekti. Z urbanimi ureditvami, koncertnimi dvoranami, mostovi, bolnišnicami, šolami, knjižnicami. Pa jih vse projektirajo isti ljudje. Zakaj torej pride do slabih rešitev?

V načrtovanje večstanovanjskih objektov so posredno ali neposredno vpletene tri strani: arhitekt, investitor in končni kupci. Krivdo je moč iskati pri prav vseh. Najlažje seveda pri arhitektih, vendar tudi ostali niso povsem nedolžni. Kupce ob nakupu stanovanja zanima predvsem njegova velikost, cena in lokacija. Ostalo so skoraj nepomembne podrobnosti. Kultura bivanja jih večinoma ne zanima, ali pa si pod njo kvečjemu predstavljajo ogromen TV zaslon in pet zvočnikov okoli njega. Zaradi vrtoglavega naraščanja cen pa tudi raje vzamejo karkoli, kar se trenutno ponuja na trgu. Naslednji mesec bo kvadratni meter že dražji.

Investicijske družbe so najbolj agresivna izmed treh strani. Zaradi razmerja med ponudbo in povpraševanjem na slovenskem trgu nepremičnin se do kupcev obnašajo prav neverjetno arogantno. Prav tako tudi do arhitektov. Z nemogočimi časovnimi roki jih skoraj silijo v slabo domišljene rešitve, ob tem pa do popolnosti izkoriščajo odsotnost občinskih ali državnih služb, katerih domet v zadnjih letih ne seže dalje od ugotavljanja, ali naklon strehe ustreza splošnemu okusu ali ne.

Pa vendar. Kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi, da bi v dobrem tlorisu lahko prepoznali kvaliteten življenjski prostor, in ga zato od investicijskih družb tudi ne znajo zahtevati. Investicijske družbe, soočenje z odsotnostjo teh zahtev, se obnašajo tako, kot je zanje pač najbolj racionalno. V končni fazi pa jim slab tloris vendarle nikoli ni cilj. Že preprosto zato, ker ni nič cenejši od dobrega. Ostanejo arhitekti.

Le kje se zalomi pri njih? Zahteve človeka v življenjskem okolju se kljub vsej modernizaciji že vsaj 50 let niso bistveno spremenile. Še vedno živimo v natanko enakih prostorih, spalnici, dnevni sobi, jedilnici, kuhinji, ne internet in mediji, ne vsa tehnologija nam niso nobenega ne odvzela ne dodala. Še vedno tudi potrebujemo zrak in dnevno svetlobo. Načrtovalcem stanovanj je tako na voljo skoraj neskončno velika zakladnica celotne povojne zahodne stanovanjske arhitekture, iz katere lahko neomejeno črpa, se uči ali celo prerisuje.

Tej zakladnici je potrebno dodati samo še nekaj primesi vpliva zunanjih pogojev – dostopa, orientacije, razgleda, ter nekaj parametrov lokalnih ali pa individualnih navad uporabnikov. V Sloveniji to pomeni ločena spalni in dnevni del, v spalnem delu individualne sobe, v dnevnem odprti prehodni prostori z nekoliko večjim poudarkom na jedilnici kot središču dogajanja na račun dnevne sobe. Potem pa samo še par podrobnosti v zvezi s sanitarnimi, servisnimi in vhodnimi prostoru, pa je stanovanje rešeno! Postopek, ki že skoraj spominja na reševanje igre sudoku. Pravila so znana, potreben je čas za premislek in na koncu se vedno najde rešitev, ki je v vsem ustrezna. Če se igralcu le ljubi reševati igro do konca.

In tukaj se skriva bistvo problema.

Stanovanja Koroškega vetra izgledajo kot napol rešena križanka z napačno vpisanimi gesli. Kot da je arhitektu enostavno zmanjkalo volje rešiti jih do konca. Razporeditev prostorov je slaba, hodniki so preveliki, bivalni prostori premajhni, povezave med njimi so brez vsakršne logike, ponekod je pot iz kuhinje do jedilnice skozi dnevno sobo, drugod iz sobe do kopalnice mimo kuhinje, nekateri detajli so prav groteskni. In pri tem Koroški veter ni nikakršna izjema. Enak občutek daje prav vsak slabo rešen večstanovanjski objekt, v zadnjih letih je takšnih bilo zgrajenih vse polno.Razumemo, čeprav ne odobravamo, lahko arhitekta, ki se je spopadel z zahtevno nalogo projektiranja velikega javnega objekta ali pa novega mestnega prostora, pa mu ni najbolje uspelo. Vendar se pa prav nihče, ki mu ob imenu piše univerzitetni diplomirani inženir arhitekture, ne more skrivati za težavnostjo naloge – postavitve parih stanovanjskih prostorov v prazen tloris z vnaprej določenimi merami. Ne biti pripravljen žrtvovati nekaj dodatnega razmisleka za bivanjsko okolje, ki se gradi za dobo 60 ali več let in v katerem bo nekdo dejansko ves ta čas tudi živel, pomeni največjo malomarnost, neodgovornost in brezbrižnost, ki je v poklicu arhitekta sploh mogoča!

Stanovanje 1

Garsonjera je postavljena v nekakšen tunel, dolg 11 metrov in osvetljen samo z ene strani, ki že po naravi stvari ne more biti zelo ugoden prostor za bivanje. Pa ga je arhitektu uspelo zmaličiti do konca.

Stanovalec vstopi v stanovanje neposredno v prostor, ki je hkrati predprostor z garderobno omaro, kuhinja in še nekakšna jedilnica. Vse skupaj na samo osmih kvadratnih metrih, polnih vrat in čudnih vogalov. Kar je privarčevanega tukaj in v pretesni kopalnici, ostaja dnevni sobi. Ta je neverjetno razkošna, celo dovolj, da je dvema omarama namenjenega več prostora kot celotnemu kuhinjsko-jedilnemu bloku v prejšnjem prostoru.

Naprej po tunelu je še terasa (z več stoli kot v jedilnici!), na katero se vstopa mimo vogalov, nastalih zaradi niše pred vhodom. Ta je čisto nepotrebna, zaradi prehoda postane neuporaben tako njen notranji kot tudi zunanji del. Veliko bolje in tudi ceneje bi bilo enostavno izravnati fasado in povečati teraso (ali pa dnevno sobo).

Da še malo potrkamo po vesti pristojnih služb, ki so izdale gradbeno dovoljenje za ta objekt. Pravilnik o minimalnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj vsebuje zelo malo členov, ki se nanašajo na zahteve za notranjost stanovanja, zgolj 15. Ni si jih težko zapomniti. V enem izmed njih piše, da mora število stolov v jedilnici biti za dva večje od število ležišč (enostaven izračun, 1+2=3). V naslednjem, da morata biti v kopalnici tako straniščna školjka kot tudi bide. V tretjem, da mora biti odmik med tušem in umivalnikom, preračunano, najmanj 30cm. In da mora biti med nasproti si postavljenimi kuhinjskimi elementi najmanj 110cm prostora, stoli ob jedilni mizi pa ne smejo biti postavljeni sredi prehoda med dvema prostoroma. In še v enem, ki je tukaj najbolj grobo kršen, da morajo biti vsi prostori, namenjeni uživanju in pripravi hrane, spanju in bivanju, naravno osvetljeni. (Lahko bi sicer porušili steno, ki loči oba dnevna prostora, vendar je osvetlitve po izračunu še vedno premalo, pa tudi razmerje med širino in dolžino prostora bi postalo večje od dovoljenega)

Stanovanje 2

Tloris prikazuje štirisobno stanovanje v eni izmed zgornjih etaž. Stanovanje je funkcionalno popoln invalid. Dnevna soba je postavljena med kuhinjo in jedilnim kotom in onemogoča normalen prehod med njima, hkrati pa tudi normalen prehod do zunanje lože. Jasno ni niti, kako lahko človek gleda televizijo iz fotelja. Ali ga naj vsakokrat prestavi v kuhinjo in potem po koncu gledanja postavi nazaj? In če kdo drug med tem kuha? Sobe so premajhne, v niti eno izmed njih ni možno postaviti dvojne zakonske postelje in tudi pri najboljši volji je v samo eno arhitektu uspelo vrisati tako mizo kot tudi garderobno omaro.

Zgodba zase pa je pravi labirint hodnikov. Že če se samo v mislih sprehodimo od vhodnih vrat do mize na terasi, se vsaj trikrat izgubimo ali zaletimo v kakšno oviro na tej skupaj kar devetnajst metrov dolgi poti s tremi ovinki za devetdeset in enim za sto osemdeset stopinj! Na tako mali površini bi jih skoraj težko imeli več. Posledično zavzemajo komunikacijske površine veliko prevelik delež celotne stanovanjske površine. Če mednje prištejemo prehod do sobe ob terasi (ki je sicer na prodajnih tlorisih spretno obarvan kot del dnevnih prostorov), jih je kar za 20m2! Za primerjavo, kuhinjski del je velik 4m2, dnevni 12m2, jedilni pa 5m2. Skupaj torej komajda kaj več kot hodniki.

In še ena, veliko bolj žalostna primerjava: povprečen, niti ne pretirano spreten arhitekt bi velikost teh prostorov brez večjih težav zmanjšal vsaj za tretjino, kar bi izraženo v denarju pomenilo okrog 9500 EUR (kvadratni meter stanovanja se prodaja po slabih 1500 EUR). Recimo da to stanovanje kupi mlada družina v skrbi za varno prihodnost svojih otrok. Zoisovi štipendisti bi znali povedati, da so za ta denar zelo lagodno preživeli kar 4 leta študija (48 štipendij po 200 EUR)!!!

Stanovanje 3

Kako so pa rešena luksuzna stanovanja v zadnjem nadstropju? Večja kvadratura stanovanja prinaša tudi večje število vhodov. Razumljivo. Lastnik se bo tako lahko vsak dan posebej odločil, preko katerega bi raje vstopal, morda bo tudi enega uporabljal za vhod v stanovanje, drugega pa izhod iz njega.

Pred veliko težjo dilemo bo postavljen, ko bo sprejemal svoje prve goste na obisk. Katera vhodna vrata naj jim odpre? Tista, ki vodijo v udobno predsobo, ki pa nekako pripada otroškima sobama in njuni kopalnici? Ali tista, ki vodijo neposredno v dnevne prostore, a preko premajhnega vetrolova, v katerem je komaj prostora za obuvanje ali sezuvanje enega človeka? Pa se dileme žal ne končajo na vhodu. Na kateri terasi prirediti vrtno zabavo s prijatelji – na prvi, veliki terasi s pogledom na nepospravljeni otroški sobi, ali na drugi, zelo lepo vpeti med dnevne prostore, a polovici manjši?

Tudi to stanovanje je nenavadno radodarno s komunikacijskimi prostori. Skupaj merijo kar 37m2 (upoštevana sta oba vhodna prostora, velik prostor med kuhinjo in sobami ter hodnik med spalnico in sanitarijami). Primerjava: dnevni sobi imata vsaka po 14m2, kuhinja 8m2, jedilnica 9m2.

V stanovanju je še kup drobnih napak. Detajl, ki najbolj bije v oči, je nenavadno polkrožno zaključen vogal manjše sobe ob manjšem vhodu. Zakaj je sploh potreben? Vrata v dnevni prostor bi morala bila postavljena nasproti vhodnih vrat v stanovanje, brez ovinkanja okoli omare, pa bi namesto tega vogala imeli čisto navaden stik med dvema pravokotnima stenama. Potem pa so tu še jedilna miza, postavljena na pot iz vhoda do terase, utesnjena med televizor in pomivalno korito, pa del kuhinjskih delovnih površin za stebrom (jaškom), pa vrata v večji kopalnici, ki se odpirajo proti straniščni školjki, namesto proti umivalniku, in še bi se dalo naštevati.

(Objavljeno v Večeru, dne 3.1.2008 v rubriki ABeseda)

______________________________
Odgovor na članek:

Prazen pristop, invalidna kritika
Porazni tlorisi, invalidna stanovanja – odgovor na članek Tomaža Krištofa, Večer, četrtek, 3. januar 2008

V članku, ki razpira zelo široko problematiko sodobne stanovanjske arhitekture in jo projicira na kompleks Koroški veter ter v pavšalnem dokazovanju izpostavlja za potrditev tri tlorise posameznih stanovanj, smo kot snovalci omenjenega večstanovanjskega objekta dolžni odgovoriti na kar nekaj drzno izpostavljenih vprašanj. Kljub temu da je naloga vsakega arhitekturnega kritika celovita in večplastna obravnava objekta, o katerem piše, žal ugotavljamo, da bomo morali zaradi kritikovega senzacionalističnega pristopa pomanjkljivosti obravnave objekta, ki je nastal v naši hiši, pojasniti kar avtorji objekta. Kakor smo namreč utegnili razbrati iz članka Porazni tlorisi, invalidna stanovanja, je članek v splošnem polemičen do položaja stroke, investitorjev in kupcev, analitičen pa je le do tlorisov treh stanovanjskih enot. Pa čeprav govorimo o objektu z več kot stopetdeset izvedenimi stanovanji in več kot dvesto garažnimi mesti, ki kreira podobo ene tradicionalnih mestnih vpadnic, ki je bila do njegove izgradnje desetletja oblikovno in funkcionalno degradirana.

Žal pri odgovoru na navedeni članek ne moremo tudi mimo v nasprotju z moralnim kodeksom arhitekta žaljivega odnosa do arhitekture in arhitekta. Podcenjevanje snovanja in sodelovanja pri izgradnji stanovanj in primerjava snovanja stanovanjskih objektov z javnimi je morda na mestu s popolnoma teoretičnega stališča, s prakso stanovanjske izgradnje, vrtincem zahtev naročnika in participacije kupcev pri snovanju interne organizacije pa nima prav nič skupnega. Bistvena razlika je namreč, da si končni uporabnik arhitekturo stanovanj ne le kapitalsko, ampak tudi psihosocialno “vzame v last in posest”, kar predtem pomeni ogromno napora, da bi jo ukrojil in umeril po lastnih merah in standardih. Če tega v nekem objektu ne uspe, se za nakup stanovanja (če bo v njem seveda bival) najbrž sploh ne odloči. Tako lahko kakor v vseh primerih stanovanjske izgradnje ugotovimo, da pravzaprav nihče v svojem stanovanju ne živi tako, kakor je videl narisano v načrtu prodajnega kataloga, ko je sklepal pogodbo o nakupu. V stanovanjski gradnji so namreč najbolj pomembna tako imenovana “območja pragov”: med javnim in poljavnim (npr. ulico in stanovanjsko zgradbo) in med poljavnim in zasebnim (med notranjimi komunikacijami in stanovanjem). Ta območja pragov pomenijo psihosocialno in lastniško potovanje od javnega k zasebnemu in s tem od skupnega k individualnemu. Osnovna filozofija kupca je seveda “v mojem stanovanju si bom pisal sodbo sam: ne izvajalec mi je ne bo, ne arhitekt”. In na koncu se večina kupcev odloča za spremembe predlaganih tlorisov do nerazpoznavnosti. Življenjskih slogov je namreč ravno toliko kot ljudi in o njih pisati omalovažujoče (“kultura bivanja jih večinoma ne zanima”, “kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi”), je z etičnega vidika sporno, saj avtor članka podcenjuje soljudi in uporabnike arhitekture. Iz naših izkušenj namreč izhaja nasprotno: avtor arhitekture obravnavanega stanovanjskega kompleksa ima za sabo projektiranje okrog tisoč stanovanj in prav vsak od njihovih stanovalcev je zmagovalec lastnega tekmovanja v življenjskem slogu.

Tako moramo ugotoviti tudi to, da jasnih strokovnih meril kakovosti stanovanjske izgradnje praktično ni. So pa seveda splošna merila zanjo in seveda splošna merila za arhitekturno kritiko. Naloga snovanja vsakega stanovanjskega kompleksa (tudi tistega z imenom Koroški veter) je mnogo bolj kompleksna od “brskanja po neskončno veliki zakladnici celotne povojne arhitekture”, kakor namiguje avtor članka. Če bi bilo temu tako, bi tehnično izobražen risar lahko prekopiral dobre primere povojne stanovanjske prakse in jih gradil po tekočem traku. Na veliko srečo vseh, ki se ukvarjajo s snovanjem, pa univerzalnih in uniformnih rešitev praktično ni. Večstanovanjski objekt Koroški veter je na primer postavljen v ozko zemljišče usmerjenosti vzhod – zahod, osončenje mu krati na južni strani postavljen stanovanjski kompleks Koroška – Lavričeva, naročnik pa si je izgradnjo celotnega kompleksa zamislil v treh etapah, ki naj bodo sprojektirane in zgrajene ločeno, a s skupno podzemno garažo. Od treh etap sta izvedeni samo dve. Zaradi ekstremne orientacije zemljišča in zahtev veljavnih predpisov so stanovanja ob Koroški cesti obrnjena samo na jug in dostopna s severa. Ob tem je naročnik zahteval tudi največjo možno fleksibilnost zasnove tako, da je možno ob isti konstrukciji v etažah snovati in izvajati vso paleto velikosti stanovanj za prodajo, od garsonjer do velikih stanovanj. Navadno je takšna zahteva težko dosegljiva, arhitekt kompleksa Koroški veter pa je uspel na podlagi svojih že izvedenih stanovanjskih objektov razviti lasten konstrukcijski modul, ki ob racionalni zasnovi omogoča skoraj poljubno kombiniranje stanovanj različnih velikosti v posameznih etažah. To, da lahko velikost stanovanj prilagaja željam kupcev, je bilo seveda všeč naročniku, graditelju in prodajalcu stanovanj. Kupcem je lahko praktično ponudil karkoli – od stanovanjc za dajanje v najem do razkošnih rezidenc z lastno teraso.

Potem je seveda nastopilo tekmovanje bodočega uporabnika za uveljavitev vseh želja po individualnosti (postopku se v arhitekturni praksi reče “participacija”). Od zasnovanih nekaj več kot stopetdesetih stanovanj je bilo s strani bodočih uporabnikov bistveno spremenjenih več kot sto tlorisov. Modulna konstrukcijska zasnova in bistro zasnovan nosilni sistem sta v stanovanjskih enotah dovoljevala zelo kreativne in razmeroma hitre spremembe, iz projekta izvedenih del je možno razbrati prav posrečene domislice arhitektov notranjščin stanovanj; od svobodno oblikovanih velikih enotnih volumnov do organskih, jajcu podobnih formalnih nagovorov. Morda ne bi bilo napačno glede na projektirane tlorise objaviti kdaj tudi tlorise bivalnih prostorov, v katerih stanovalci danes res živijo – praksa bivanja se večinoma požvižga na predpise – študentje spijo v kuhinji in se učijo v kopalnici; v ogromnem stanovanju ostarelega para obstaja soba za psa in soba za bridž; štiričlanska družina majhno otroško sobo predeli s steno iz ladijskega poda v dve še manjši, v zanje premajhnem hodniku se obutev gnete s smučarsko opremo; v večsobnem stanovanju z dvema vhodoma dve prostitutki sprejemata samo dopoldne, stanovanje je opremljeno z diskretno razsvetljavo in opremo; v manjšem enosobnem stanovanju živi le z najosnovnejšo, obrabljeno pohištveno opremo upokojeni harmonikar in dnevno razveseljuje vseh devet sosedov; anarhično razpoložen novovseljen družinski oče na glavno fasado objekta montira krožnik satelitske antene (ob tem pa se požvižga na predpise), da bi se izognil priključitvi na eno od mrež ponudnikov televizijskega signala. Seveda so njihove bivalne prakse popolnoma neodvisne od tega, kar si je za njihove prostore zamislil arhitekt. Prav tako jim je vseeno, ali živijo v stanovanjih, ki jih stroka ocenjuje kot kakovostna, funkcionalna in arhitekturno uspela. Oni so se zanje odločili in iz modificiranih tlorisnih zasnov so si ustvarili dom po svoji meri. Z nepremičninami je namreč pogosto tako, da se med njimi in uporabniki ustvari neka kemija, neka simpatija na prvi pogled. Kupcu je njegovo stanovanje na koncu preprosto všeč.

Razprava, ki jo kritiški pogled na obravnavano novo stanovanjsko izgradnjo odpira, je zelo stara: pri stanovanjskih standardih gre za večen konflikt med načinom uporabe in logiko snovanja, med premikanjem meje pravil in individualnimi željami ter pri omenjenem članku žal še za izjemno podcenjevalni odnos opazovalcev do kupcev stanovanj: ali želi avtor z naslovom “invalidna stanovanja” sugerirati tudi, da so njihovi kupci neuki, nepoučeni, nesposobni zaznave in da je samo arhitekturni kritik tisti, ki je dosegel uvid v kakovost stanovanjskih tlorisov? De gustibus non est disputandum – očitno je velika množica zasnovanih stanovanj, tudi trije objavljeni tipi, našla svoje kupce in uporabnike.

Za konec naj se ustavimo še pri zmotnem, zavajajočem predstavljanju stroke in njenega dela. S predstavitvijo nekaj tlorisov ne moremo govoriti o predstavitvi arhitekture. Obravnava in ocena tlorisov ni ocena arhitekture, saj delo arhitekta ni risanje tlorisov. Arhitektura se ukvarja s snovanjem prostorov. Zaprtih, odprtih, mestnih, v krajini, ukvarja se s prostorom in poseganjem vanj. V kontekstu stanovanjskih objektov je oblikovanje prostora snovanje čebelnjaka z množico celic, a seveda tudi njegovih predprostorov, okolja in podzemlja ter vseh z njimi povezanih prostorskih razmerij. Zato kritika enega objekta ne more biti opis par neposrečenih tlorisov, ki se nahajajo na robovih in zaključkih objekta, ki sploh še ni dokončan v celotni predvideni etapnosti. Menimo namreč, da je v urbanističnem smislu in v smislu izpolnitve jasnih zahtev naročnika omenjenega kompleksa po velikosti in strukturi stanovanj snovanje in izgradnja kompleksa Koroški veter izvedena uspešno in korektno. Bržkone je velik uspeh omenjenega stanovanjskega objekta tudi ta, da združuje množico zelo različnih prebivalcev s popolnoma različnimi lastnimi merili in predstavami o kakovostnem stanovanju. Temu pa se drugače reče pestrost urbanega sobivanja.

Komunaprojekt d.d., Andrej Šmid, univ. dipl. inž. arh., tehnični direktor

(Objavljeno v Večeru, dne 17.1.2008 v rubriki ABeseda)

Dopustna sezona v Mariboru se ne začne 1. julija, kot v ostalih slovenskih mestih, ampak šele teden ali dva zatem, ko se konča festival. Kot da bi prav vsi prebivalci že dan po ognjemetu spakirali kovčke in se odpravili na morje. Mesto popolnoma zamre. Prireditev ni več, ulice so prazne, prav tako gostilne in nočni klubi, izprazni se celo Europark, ki s kulturo na drugi strani reke res nima prav veliko skupnega – razen zastonjskega celonočnega parkiranja, ki ga ponudi v času festivala. Tiste, ki ostanejo v mestu, razveseljujejo le še komentarji o uspešno izvedenem festivalu, o presežkih vseh presežkov, številu prireditev, številu prizorišč, številu obiskovalcev, številu nastopajočih, trajanju ognjemeta in o ostalih superlativih.

Zdi se, da festival dviguje kulturno osveščenost meščanov, da deluje kot nekakšna izobraževalna institucija mesta – vsak večer se vendarle odvija tudi do nekaj deset dobro obiskanih kulturnih prireditev. Vendar je ta občutek varljiv, kar se da opaziti že iz same obiskanosti prizorišč: medtem ko so koncerti večinoma sicer dokaj polni, a skoraj nikoli prenapolnjeni, in ko predstave pouličnega gledališča obišče kakšnih sto ljudi, se promenada ob Dravi vsak večer kar tre od obiskovalcev z obrazi (in nosovi) obrnjenimi proti stojnicam in dobrotam, ki jih te ponujajo.

Večine obiskovalcev festivala Lent ne zanimajo kulturne prireditve, ampak predvsem pomfri, čevapčiči in pivo! Festival se je z leti spremenil v nekakšno gigantsko gasilsko veselico, kjer je za marsikoga kultura postala samo še izgovor. Ne seveda za vse. Vedno več je tudi tistih, ki jim je takšno dogajanje vse manj všeč. Ki se sprašujejo, kaj je šlo narobe? V katero smer je skrenil ta naš Lent?

Program festivala

Letošnji festival je med 23. junijem in 8. julijem na 17ih prizoriščih ponudil kar 400 različnih prireditev: koncertov vseh zvrsti glasbe, gledaliških in plesnih predstav, delavnic za otroke, celo športnih prireditev. V okviru Lenta so bili tudi letos trije podfestivali: Folkart, Jazzlent in Festival uličnega gledališča. Znova pa je manjkal veliki koncert v dvorani Tabor, kjer smo lahko pred leti videli nekatere legende na koncu njihovih poti, kot so Ray Charles, B. B. King, James Brown.

Kljub vsej ambicioznosti se Festival Lent po svoji ponudbi ne more uvrščati med resne glasbene festivale – kar je vidno že iz površnega pregleda programske sheme. Noben resen glasbeni festival si recimo ne privošči, da bi istega glasbenika povabil dvakrat v razdobju, manjšem od nekaj let, razen če gre pri tem za kakšen res nov in dovolj pomemben korak v njegovem ustvarjanju. Ne seveda na Lentu, kjer s tem pretiravajo do skrajnosti. Ali se kdo sploh spomni kakšnega leta, ko na glavnem odru ni nastopal Đorđe Balaševič? Ali pa na katerem od manjših Bajaga, Vlado Kreslin ali Zoran Predin? Ali je kateri od teh glasbenikov v zadnjih letih glasbeno kaj napredoval?

Posebno poglavje so nočni after-partyji. Prvih par let festivala so se v atriju minoritskega samostana po zaprtju ostalih prizorišč odvijali jam-sessioni isti dan nastopajočih glasbenikov, ki so poceni zabave željne mladce brez težav spreobračale v prave glasbene sladokusce. Po preselitvi v opuščene prostore samostanske cerkve so se nekoč legendarni večeri spremenili v svoje popolno nasprotje. Če odmislimo neverjeten ambient cerkve, visok volumen glavne ladje, nekje na sredini podprt (razprt?) z lesenimi tramovi, izgleda prizorišče kot kakšen malo večji gimnazijski žur v srednješolski telovadnici. Glasna plesna glasba, od alkohola razposajeni obiskovalci, zatohlo ozračje polno cigaretnega dima. Tip zabave torej, ki ga je v Mariboru tako ali tako dovolj – v neposredni bližini se skozi vse leto odvija v Takosu in KMŠju, malo dalje v Trustu in Štuku. Festivalski after party se jim pridružuje s katastrofalnim glasbenim izborom, čigar domet že nekaj let ne uspe preseči vsakovečernega ponavljanja prastarih hitov skupine Bjelo Dugme ali pa novejših slovenskih turbo folk uspešnic. Namesto da bi se, ob vseh glasbenih strokovnjakih in kritikih in ustvarjalcih, zbranih v Mariboru v teh dveh tednih, mlade generacije glasbeno izobraževalo ali celo vzgajalo, se jih na takšnih zabavah, milo rečeno, poneumlja!

Vpetost festivala v urbano tkivo mesta

Toliko energije, sproščene v tako kratkem času, ne more imeti drugačnega učinka kot razdiralnega. Lent je dva tedna v čistem šoku. Stanovalci ne morejo parkirati avtomobilov na svojih parkiriščih, promet v in skozi center je ohromljen, občasno celo zaprejo kakšen most, še labodi in race pobegnejo iz svojih gnezdišč. S tem načeloma ni nič narobe, to je cena, ki jo je vsako mesto pripravljeno občasno plačati za poživitev svoje kulturne ponudbe. Prava razdiralna moč ali bolje rečeno ustvarjalna nemoč festivala pa se pokaže šele po njegovem koncu.

Sliši se neverjetno, vendar se v vseh letih festivala ni na Lentu odprl noben nov javni prostor! Noben nov trg ali prehod ni urejen, nobena nova stavba zgrajena ali stara obnovljena, odprl se ni niti en nov lokal, kaj šele kakšna galerija ali pa prostor za neinstitucionalizirane umetnosti. Vojašniški trg je še vedno netlakovan, pot do njega neosvetljena. Naštevati bi se dalo v nedogled. Pa gre za res ogromno prireditev – v bolj obiskanih dnevih je tukaj dobesedno polovica mesta!

Festivalu ni uspelo oživiti niti prostora okoli nekdanjega ponosa mesta, štiristoletne trte. Odnos do trte se je pravzaprav dobro pokazal prav letošnje leto, ko so pred njo priredili razstavo avtomobilov. Nekaj, kar bi lahko bilo ena izmed glavnih atrakcij festivala, služi le še kot ozadje reklamne akcije spretnega trgovca!

Zaradi prevelike zgoščenosti vsega dogajanja na prekratek čas poberejo vso smetano gostilničarji, ki ob promenado postavijo improvizirane stojnice s hitro prehrano, po koncu festivala pa pospravijo svoje in jih Lent do naslednjega leta ne zanima več. Tisti, ki so tukaj vse leto, torej restavracije in klubi v hišah med Dravo in Glavnim trgom, tako zelo povečanega obiska v času Lenta zaradi premajhnih kapacitet večinoma niti ne morejo izkoristiti, ali pa imajo svoje kapacitete tako ali tako že čez vse leto zapolnjene. Dva tedna v letu se Lent duši od prevelikega števila obiskovalcev, ostalih petdeset tednov pa od tega nima nič.

Trije novi festivali

Poziva iz naslova seveda ne gre jemati dobesedno. Kljub vsej kritiki nam je vsem Mariborčanom Lent preveč zlezel pod kožo, da bi se našel kdorkoli, ki bi ga želel kar ukiniti. Ga pa bi bilo mogoče dobro ukiniti takšnega, kot je. O reorganizaciji je veliko bolje razmišljati takrat, ko se ti zdi, da si na vrhu, kot pa takrat, ko padeš globoko v prepad (mogoče bi bilo dobro o tem povprašati voditelje stranke LDS).

V dveh tednih se na festivalska prizorišča zgrne skupaj, glede na različne statistike, od pol milijona do milijon ljudi. Če bi te ljudi razporedili čez vse leto, bi dobili v povprečju od 1500 do 3000 ljudi vsak dan, če jih razporedimo samo na vikende, pa kar do štirideset tisoč na vikend! Kljub špekulativnosti teh številk bi vendarle veljalo razmisliti o razširitvi programa na daljši čas s primerno zmanjšanim številom istočasnih prireditev, morda po vzoru ljubljanskega poletnega festivala. Še malo špekulacije: 17 prizorišč v dveh tednih pomeni 6 prizorišč vsak dan v mesecu in pol, ali pa 4 v dveh mesecih! Oboje je še vedno čisto dovolj.

Od festivala se lahko brez večje škode odcepijo vsi trije vzporedni koncepti – Festival uličnega gledališča, Jazzlent in Folkart, ki že sedaj delujejo dokaj samostojno. Vsi bi lahko bili v različnem času in na različnih mestih. Recimo na trgih mestnega jedra ali pa v stolpih mestnega obzidja. Glavnina festivala s promenado, koncerti popularne glasbe in žuri v minoritski cerkvi bi seveda ostala. Tudi Mariborčani si zaslužimo svojega kruha in iger. Le podaljšati bi jo bilo potrebno, na mesec in pol ali celo dva, da bi od vse te množice obiskovalcev mesto dejansko kaj imelo.

Naslednja stvar so urbani prostori, ki bi jih takšen festival moral soustvarjati. Vodstvo Lenta seveda ne more zapovedati upravi mesta, v obnovo katerih delov mesta naj vlaga denar. Lahko pa s samostojnimi manjšimi posegi generira določene spremembe v mestnem tkivu. Lep primer bi lahko bile stojnice ob promenadi, ki sedaj tako nesrečno zakrivajo pogled na Dravo. Nov prostor zanje se lahko odredi na rečnih splavih ob promenadi. Le-ta bi se s tem razširila, festival pa zaživel tudi na vodi, lepo v skladu z njegovim imenom. Verjetno bi kakšen od splavov ostal tukaj celo leto in mogoče bi se sčasoma lahko tukaj razvilo dogajanje, podobno (seveda v veliko manjšem obsegu) tistemu na splavih na Donavi v Beogradu.

Podobnih možnosti je ogromno. Pred leti je bil denimo razpisan natečaj za ureditev levega brega Drave. Zmagovalna rešitev (avtorjev Miloša Florijančiča in Mateja Blenkuša) je predvidevala izvedbo plavajočih tribun za gledalce prireditev na glavnem odru. Sedanja vloga bi tako bila zamenjana – gledalci bi bili nad vodo, izvajalci na kopnem (ali na splavih v zalivu ob Vodnem stolpu), predvsem pa bi bila cesta, nad katero so sedaj tribune, sproščena, same tribune pa ne bi bilo potrebno vedno znova postavljati in razdirati, ampak bi se kar po Dravi odpeljale do skladiščnega prostora. Postavitev glavnega odra tako ne bi bila več tako boleča (draga) za organizatorja in prireditve na njem bi se lahko odvijale večkrat skozi ves topel del leta.

Da ne bo spet Vesela Jesen

Maribor je v ne tako davni preteklosti že imel festival, s katerim je dihalo celo mesto. Veselo Jesen – festival narečnih popevk, po zelo čudnem programskem ključu združenim s popularnim luna-parkom na sedanjem parkirišču pod Titovim mostom. Festival je bil na začetku prava uspešnica, mladina je drla na vrtiljake, prireditev v Dvorani Tabor je prenašala nacionalna televizija. Zdelo se je, da je festival večen.

Čisto po mariborsko je uspeh organizatorje popolnoma uspaval. Klub burnim časom, liberalizaciji družbe, menjavi političnega sistema, pojavu novih medijev in novih oblik zabave, je Vesela jesen iz leta v leto ostajala popolnoma ista. Ista igrala v luna-parku, avtomobilčki, balerina in par vrtiljakov, ista prireditev v Dvorani Tabor, z istim konceptom in istimi voditelji. Še pesmi so se komaj ločile med sabo.

Končati se ni moglo drugače, kot se je. Dolga leta je festival stagniral, potem je počasi začelo ugašati eno za drugim: popevke so utihnile, balerina se je nehala vrteti, prizorišče so zaprli. Da le z Lentom ne bo tako!

Tirana je bilo še pred slabim desetletjem sivo in umazano mesto, zanimivo kvečjemu zaradi ostankov socialističnega sistema in vseprisotnega kaosa. Leta 2000 so se meščani odločili za spremembo – na volitvah za župana je zmagal Edi Rama, mlad (takrat 36-leten) neodvisen kandidat, nekdanji profesor na umetnostni akademiji v Tirani, v času volitev pa minister za kulturo Albanije.

Takoj po izvolitvi je Edi Rama začel s programom “Čisto in zeleno”, v okviru katerega so v naslednjih letih očistili mestno reko Lano in uredili njene bregove, posadili drevorede s skupaj 1800 drevesi ter uredili skoraj sto tisoč kvadratnih metrov novih zelenih površin in parkov. Velikopotezno se je lotil tudi spremembe arhitekturne podobe mesta. Najprej z očiščenjem centra mesta črnih gradenj, potem z razpisom mednarodnega urbanističnega natečaja za postavitev novega poslovnega središča mesta in na koncu z vabljenimi arhitekturnimi natečaji za posamezne stolpnice tega središča, katerih gradnjo lahko pričakujemo v kratkem.

Poteze Rame seveda niso ostale brez neposrednih reakcij. Že par mesecev po izvolitvi je srečno preživel poskus atentata, strelca pa še do danes niso odkrili. Veliko bolje pa se je najbrž počutil štiri leta kasneje, ko je prejel nagrado organizacije City Mayors za Župana sveta leta 2004 – za seboj je pustil župana Mexico Citya na drugem in Rima na tretjem mestu. Tudi po drugih volitvah je Rama še vedno trdno v sedlu najvišjega položaja v mestu.

Ob dandanašnjem odnosu slovenske politike do okolja in prostora, ko lahko že dolgo o novih parkih samo sanjamo, gradnjo stolpnic pa se celo preprečuje (nazadnje Kolizej v Ljubljani), lahko našim bodočim županom damo za vzgled vsaj najbolj všečno in tudi najcenejšo potezo župana Tirane. Takoj po nastopu svojega mandata je dal pobarvati veliko število sivih stanovanjskih blokov, zgrajenih v socialističnem obdobju, v svetle pisane barve – rumeno, zeleno in vijolično. Tako lahko sedaj vsaj na nekaterih mestih rečemo, da se je Tirana iz turobne spremenila v pisano prestolnico!

Kdo bo torej pobarval Maribor (in tudi ostala slovenska mesta)? Soodločate lahko o tem že to nedeljo, ime pa boste verjetno izvedeli šele po koncu drugega kroga volitev…ali pa niti takrat ne.

Tirana

Maribor

V prvih desetletjih 20. stoletja so avtorji arhitekturnih fotografij pri slikanju takrat najnovejših (zgodnjih modernističnih) stavb radi postavljali prednje tudi najsodobnejše avtomobile. Tovrstne fotografije so seveda spričo hitrega razvoja oblikovanja avtomobilov hitro izgubile na aktualnosti, znova pa so postale zanimive nekaj desetletji kasneje – arhitekturna kritika se je proti koncu prejšnjega stoletja nemalokrat ubadala z vprašanjem, kako je možno, da so avtomobili na slikah tako predpotopno stari, skorajda smešni, medtem ko hiše za njimi še danes delujejo sodobno, celo sveže.

V zadnjih letih se zdi, da se je, sicer v zelo redkih, vendar zelo odmevnih delih, arhitektura oblikovno znova približala avtomobilski industriji. Tudi v Sloveniji. Za prvi tak objekt pri nas bi pogojno lahko šteli Korpnikovo Integro v Mariboru, predvsem zaradi nekaterih dovolj opaznih detajlov, zavitih vogalov, gladke fasade, odsotnost napuščev itd.. Do skrajnosti pa je tovrstno oblikovanje pripeljal Andrej Kalamar s Poslovnim objektom Lev v Ljubljani.

Stavba je postavljena ob eni izmed dveh ali treh prometno najfrekventnejših mestnih točk v Sloveniji, križišču notranje Tivolske obvoznice in Celovške oziroma Gosposvetske ceste v Ljubljani. V križišče se preko pločevine v vsakem trenutku preliva tisoče kilovatov energije; z izgorevanjem nafte ali bencina, z zvoki motorjev, zaviranjem, pospeševanjem, s hupanjem, prižiganjem in ugašanjem luči, zelenih, rdečih, kratkih, dolgih, smerokaznih. Pešci, ki se tukaj znajdejo, so prav brutalno soočeni s svojo majhnostjo in počasnostjo, kljub temu, da jih sploh ni malo, se počutijo tuje, motijo jih hrup, onesnažen zrak, razdalje in merilo, ki je v popolnoma prilagojeno edinemu vladarju tega prostora, avtomobilu.

Pri načrtovanju stavbe se je arhitekt tako lahko brez večjih zadržkov odpovedal vztrajanju pri ustvarjanju mestnega prostora za vsako ceno, javnemu pritličju, morda celo kakšnemu trgu pred njim. Namesto tega hiša v celoti referira na avtomobil, hitrost in dinamiko prometa. Najprej že s samo aerodinamično obliko; zavitimi vogali in sprednjo stranico, ki v celoti sledi liniji zavijanja desnega pasu iz Gosposvetske na Tivolsko cesto. Še bolj pa s fasado, ki v Sloveniji predstavlja precejšnjo tehnološko novost. Zunanja plast je iz prosojnega potiskanega stekla, za katerim so v zračni plasti vertikalne lamele, ki prekrivajo poln zid. Steklo varuje lamele pred nesnago iz zraka, hkrati pa daje stavbi potreben občutek gladkosti. Ob vogalih se steklo zaobli prav tako kot stavba. Lamele so iz ene strani pobarvane oranžno in iz druge modro, ideja izvira morda iz različno obarvanih strani obcestnih količkov, ustvarja pa močan dinamični efekt, ki ga najbolje lahko spremlja voznik, ko zavija skozi križišče (ob čemer ga arhitekturna doživetja v okolici sicer prav posebej ne zanimajo). Na stavbi se mu hkrati izrisujejo kar tri plasti barvnih in svetlobnih doživetij: na prvi plasti gradient prehajanja oranže barve proti modri iz leve proti desni, na drugi prehajanje popolne transparence stekla v sredini pogleda proti popolnemu odboju (zrcalu) na robovih in na tretji vzorec potiska stekla, ki se pojavi tam, kjer nista ne odboj ne barva dovolj močna, da bi v celoti prevladala.

Stavba je, tako kot avtomobil, navzven hermetično zaprta. Okna so zatemnjena, vhod je iz zadnje strani, notranjost ni v ničemer razkrita, celo vrsta programa je iz fasade skoraj nečitljiva. Posebna pohvala gre investitorju, da vzdolž celega objekta ni postavil niti ene reklamne table, tudi takšne, ki bi označevala lastnika, ne. Da gre za upravno stavbo uredništva tujih revij v slovenščini, zveste šele na zadnji strani ob vhodu, prijazna receptorka pa bo poskrbela, da brez povabila dlje od vhoda tudi prišli ne boste.

Poslovni objekt Lev s svojo pojavnostjo vsekakor predstavlja tujek v grajeni strukturi okolice. Vendar pa je hkrati toliko močan in samozavesten, da opazovalca ne zmoti on sam, ampak kar vsa okolica. V neposredni bližini sta stolpnica hotela Lev, ki spričo novega objekta kljub korektno obnovljeni stekleni fasadi že sedaj deluje nekoliko zastarelo in okorno, ter večstanovanjski blok ob nadaljevanju Tivolske ceste, ki je po novem, če malo pretiravamo, zrel samo še za porušitev.

Andrej Kalamar, predstavnik srednje mlade generacije slovenskih arhitektov (rojen leta 1966 v Murski Soboti), s svojo projektno skupino deluje v Ljubljani. Večina njegovih realizacij spada v sfero javnih objektov (poslovni center, poslovna hiša Pomgrad, tržnica in stadion v Murski Soboti, nakupovalni center Mercator v Kopru, nakupovalni center v Lendavi itd.). Več o avtorju in njegovih delih boste izvedeli na internetnem naslovu www.kalamar-architects.com.